Številka 53 - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 53 / oktober 2011 Članki
9
samo odvrača organe odkrivanja in pregona od nezakonitih
praks ali praks, ki so na meji dovoljenega in jih zagovorniki,
če se zgodijo, sankcionirajo (največkrat z zahtevo
za izločitev dokaza, pridobljenega s kršitvijo zakona
ali človekovih pravic), ampak zlasti omogoči obdolžencu
uresničevanje drugih ustavnih pravic. Pouk obdolžencu,
ki je navadno prava nevešča stranka 15 – sploh če se v postopku
znajde prvič – ne pove prav veliko, zlasti če je podan
formalno in mehansko. Zagovornik je tisti, ki obdolžencu
osmisli pomen njegovih temeljnih pravic v kazenskem
postopku.
Pomoč zagovornika, ki je torej v ozaveščanju obdolženca,
v približevanju pravniškega jezika iz zakonske dikcije razumljivi
ravni za obdolženca, v natančnem nadzoru nad
ravnanjem policije in tožilstva, v temeljitem raziskovanju
primera in v svetovanju glede obrambne taktike, pa se lahko
uresniči le, če se med njim in obdolženim oblikuje zaupen
odnos. Šele če bo med njima zaupno razmerje, bo obdolženi
pripravljen sodelovati z zagovornikom, se z njim
posvetovati in tudi upoštevati njegove nasvete. Tako tudi
Ustavno sodišče (U-I-345 z dne 19. novembra 1998):
»Eden od nujnih pogojev za učinkovito obrambo je zaupen
odnos med obdolženim in zagovornikom […]«
Zakaj bo pomoč zagovornika še
pomembnejša?
Vlada je 2. junija 2011 sprejela predlog Zakona o spremembah
in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku
(novela ZKP-K), ki bo v slovenski kazenski postopek
vnesel novo obliko reševanja kazenskih zadev – plea bargaining
oziroma pogajanja o priznanju krivde. 16 Uvedba
pogajanj o priznanju krivde, katerih cilj je povečanje
učinkovitosti in krajšanje sodnih postopkov, je – zlasti v
sistemu s pretežno inkivizitornim kazenskim postopkom
– vprašljiv način reševanja problema preobremenjenosti
sodišč: »Za kontinentalno vzgojenega pravnika je tako
rekoč nesprejemljiva misel, da se lahko v kazenskih zadevah
pogaja ne glede na resnico kazenske zadeve. Resnica,
ki jo iščemo, je jedrni koncept kontinentalnih postopkov
in nekaj tako nedotakljivega, da nam je ideja o mešetarjenju
z njo skorajda povsem tuja. Pogajanja v okviru
plea bargaining namreč potekajo ne glede na to, kaj se je
v resnici zgodilo (recimo: ne glede na resnično dejansko
stanje), temveč na podlagi do tedaj zbranih dokazov in iz
tega izhajajoče verjetnosti za zmago ene strani pred sodiščem.«
17
15
Osebnostna struktura povprečnega slovenskega obdolženca je namreč taka:
moški, stari med 20 in 40 let s končano poklicno šolo (čez 50 odstotkov) ali nedokončano
osnovno šolo (okrog 30 odstotkov), skoraj vsak drugi med njimi je
brezposeln. Glej Skubic, N.: Analiza zbranih podatkov o sodiščih, obtožbah in obdolžencih,
v: Analiza poteka in trajanja kazenskih postopkov v Republiki Sloveniji
(2005), str. 68–75.
16
Predlagatelj novele ZKP-K nikjer ne govori o »pogajanjih« o priznanju krivde,
ampak o »sklenitvi sporazuma« o priznanju krivde. Da do sporazuma pride, pa
so potrebna pogajanja. Sama zato v prispevku uporabljam izraz »pogajanja«, ki
jasneje in neposredneje opisuje to, kar se nam obeta v prihodnosti.
17
Šugman, K. G.: Dokazne prepovedi v dokaznem postopku: Meje (samo)omejevanja
države, Bonex, Ljubljana 2000, str. 60.
Pogajanja o priznanju krivde izvirajo iz pravnega sistema
common law, v katerem je kazenski postopek dojet kot
spor med dvema strankama. Stranki pred sodiščem dokazujeta
vsaka svojo hipotezo, sodišče pa na koncu kot pasivni
in nepristranski razsodnik odloči o sporu. Stranki
sta torej tisti, ki oblikujeta resnico. 18 Koncept pogajanj
o priznanju krivde temelji na drugačni logiki kot popoln
adversarni spor. Res je, da pogajanja predpostavljajo
aktivni, avtonomni in enakopravni stranki. Vendar pa tu
stranki nista uperjeni druga proti drugi, temveč med sabo
(vsaj nekoliko) sodelujeta. Ne drži več, da skušata zagovornik
in njegov klient v »okviru popolne enakopravnosti«
prisiliti sodnika, da ugotovi, da obdolženec ni kazensko
odgovoren, 19 ampak sodelujeta s tožilcem: obdolženec
prizna krivdo v zameno za nižjo kazen. Tudi tožilec
ne nosi več težkega bremena dokazovanja za vsako ceno,
ampak sodeluje z obrambo: v zameno za »razbremenitev«
(s priznanjem krivde) obdolžencu ponudi nižjo kazen.
Gre pravzaprav za reševanje spora z vzajemnim popuščanjem.
Poravnavo, ki jo potrdi sodnik. Z eno samo, a
pomembno razliko od običajnega (civilnopravnega) poravnavanja:
predmet pogajanja je pogosto obdolženčeva
svoboda.
Že izhodišče pogajanj – obdolženi s pogajanji največkrat
tvega svobodo, za tožilca pa neuspešnost pogajanj pomeni
le več angažiranosti pri dokazovanju obdolženčeve
krivde pred sodiščem – postavlja obdolženca kot pogajalca
v ranljivejši položaj. Dejstvo, da se nad njim izvaja neformalni
pritisk (npr. že samo s predočitvijo kazni v sodnem
postopku in znatno nižje kazni, ki jo predlaga tožilec
v zameno za priznanje), to neenakost še dodatno zaostruje.
Zato je pomoč zagovornika tu očitno nujna. Tega se zaveda
tudi predlagatelj novele ZKP-K, ki v postopku pogajanj
o priznanju krivde predvideva obligatorno formalno
obrambo.
Pogajanja o priznanju krivde zahtevajo učinkovitega, zavzetega
in spretnega zagovornika. Zagovornik je tisti, ki
bistveno pripomore tako k pravičnosti kot tudi k uspešnosti
pogajanj.
Za pravičnost pogajanj mora zagovornik predvsem svetovati
obdolžencu. Zavedati se mora, da ni zastopnik obdolženca
tisti, ki lahko namesto obdolženca sprejme odločitev
o priznanju krivde, ampak je njegov strokovni pomočnik,
katerega naloga je predvsem, da mu s svojim pravnim
znanjem in izkušnjami pomaga pri njegovi obrambi. 20
Za to pa je spet potreben zaupen odnos med obdolženim
in zagovornikom. Zagovornik mora znati prisluhniti
18
Res pa je, da v realnosti ne obstaja popoln adversarni postopek, niti popoln
inkvizitorni postopek, zato gre v tem primeru za neko idealizacijo oziroma ekstrahiranje
adversarnih prvin. Kljub temu pa lahko rečemo, da je v sistemu common
law sprejeta avtonomna koncepcija kazenskega postopka, v evrokontinentalnih
ureditvah pa anciliarna.
19
Prim. Zupančič, B. M., v: Šturm, L. (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije,
Fakulteta za evropske in državne študije, Ljubljana 2002, str. 317.
20
Prim. Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba,
Ljubljana 2004, str. 155.