Številka 53 - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 53 / oktober 2011 Članki
7
Andreja Tratnik
Pomen pravice do zagovornika v kazenskem
postopku: v praksi ESČP in v Sloveniji
Kazenski postopek kot uzakonjen način reševanja kazenskih zadev, v katerem se država postavi po
robu storilcem kaznivih dejanj, ki s svojimi ravnanji motijo družbeni red in mir ter posegajo v pravice
preostalih (miroljubnih) državljanov, je nesporno dojet tudi kot pravičen in legitimen. Ne nazadnje
naj bi država v skladu z načelom ultima ratio v katalog kaznivih dejanj vključila samo tista, ki resnično
motijo družbeno sožitje, sredstva kazenskopravne prisile, zlasti kaznovanje rušilcev tega miru, pa
povsem monopolizirala. Z obsodbo in kaznovanjem storilcev kaznivih dejanj naj bi se spet vzpostavila
homeostaza. Pogoja, da ta mehanizem deluje, pa sta pravičnost in poštenost postopka.
In ena od ključnih dilem, ki se s tem odpira, je, koliko je
postopek sploh lahko pravičen, če se državni aparat s specializiranimi,
strokovno usposobljenimi organi odkrivanja,
preiskovanja in pregona zgrne nad domnevnega storilca
kaznivega dejanja, ta pa ostane povsem sam, navadno
prava neuk in tudi sicer slabo izobražen ter situiran?
Rešitev dileme je danes splošno sprejeta: obdolžencu
mora biti na voljo strokovna pomoč zagovornika. Le
tako lahko postopek ugotavljanja krivde domnevnega storilca
štejemo za poštenega in morebitno končno obsodbo
za pravično.
Pravica do pomoči zagovornika v kazenskem postopku je
ena od temeljnih pravic vsakega obdolženca. 1 V Sloveniji
je dvignjena celo na ustavno raven. 2 Toda čeprav se nam
zdi danes že nekaj samoumevnega, se kršitve še vedno dogajajo.
Zlasti pa se njen pomen in doseg širita ter prilagajata
družbenim okoliščinam. Na razvoj pravice do zagovornika
je imela in še vedno ima velik vpliv tudi sodna praksa
Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).
Kratek prikaz razvoja pravice do
zagovornika v praksi ESČP
Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih
svoboščin (EKČP) kot enega od elementov poštenosti
sojenja v kazenskih postopkih navaja tudi možnost
obrambe z zagovornikom. Še več, kot minimalno pravico
obdolženca določa tudi brezplačno pomoč zagovornika,
če obdolženčeva sredstva ne dopuščajo plačila zagovornika
po lastni izbiri. 3 Ker so minimalne pravice obdolženca
nanizane v tretjem odstavku 6. člena EKČP, torej v okviru
pravice do poštenega sojenja, se je kmalu postavilo vprašanje,
ali te pravice veljajo tudi v predhodnem postopku.
1
Termin obdolženec v prispevku uporabljam (če ni izrecno drugače navedeno)
v njegovem širšem oziroma splošnem pomenu besede, ki zajema osumljenca (v
fazi predkazenskega postopka), obdolženca v ožjem pomenu (v fazi preiskave) in
obtoženca (po vložitvi obtožnice).
2
Glej drugo alinejo 29. člena Ustave.
3
Točka c tretjega odstavka 6. člena EKČP: »Kdor je obdolžen kaznivega dejanja,
ima naslednje minimalne pravice: […] da se brani sam ali z zagovornikom po
lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno,
če to zahtevajo interesi pravičnosti.«
Konkretno, ali ima obdolženi pravico do zagovornika tudi
pri policijskem in pozneje tožilskem zasliševanju, ali le v
postopku pred sodiščem (vključno s postopki preiskovalnega
sodnika v državah, v katerih ga imamo)?
ESČP je že v zadevi Imbrioscia proti Švici 4 zavrnilo navedbe
švicarske vlade, ki je v svojem zagovoru trdila, da minimalne
pravice iz 6. člena EKČP veljajo le za sodni postopek,
ne pa tudi predsodni oziroma predkazenski postopek.
ESČP se je sicer strinjalo, da je poglavitni namen 6. člena
EKČP zagotoviti pošteno sojenje s strani sodišča, vendar
pa to ni dovolj za sklep, da se ne nanaša tudi na predsodne
postopke. To stališče je potrdilo tudi v zadevi John Murray
proti Združenemu kraljestvu. 5 Čeprav pravica do zagovornika
v fazi policijskega zasliševanja obdolženca v EKČP
ni nikjer izrecno določena in je torej pomoč zagovornika v
tej fazi lahko podvržena razumnim in utemeljenim omejitvam,
je za njegove pravice bistveno, da ima dostop do odvetnika
že v začetni fazi policijskega zaslišanja.
ESČP torej ne določa obveznosti prisotnosti odvetnika
že v predkazenskem postopku in načeloma dopušča omejevanje
te pravice. Ali je šlo pri policijskem ali tožilskem
zasliševanju za poseg v pravico do poštenega sojenja, pa
je vprašanje, ki ga rešuje v konkretnih primerih glede na
konkretne okoliščine. Zlasti je pri tem odločilno, ali je obdolženi
med takim zaslišanjem podal inkriminatorno izjavo
in ali je bil nad njim izvajan pritisk ali sila. V zadevi
Brennan proti Združenemu kraljestvu 6 je ESČP tako odločilo,
da neprisotnost zagovornika v prvih 24 urah pripora
ne pomeni kršitve pravice do poštenega sojenja, ker v tem
času pritožnik ni izjavil ničesar takega, kar bi lahko bilo
uporabljeno proti njemu, nasprotno pa je v zadevi Magee
proti Združenemu kraljestvu 7 odločilo, da je šlo za kršitev
6. člena EKČP, ker je pritožnik v prisilnem in zastrašujočem
ozračju v pridržanju na policijski postaji podal izjavo,
ki je bila osrednja za njegovo obsodbo.
4
Št. 13972/88, 24. november 1993.
5
Št. 18731/91, 8. februar 1996.
6
Št. 39846/98, 16. oktober 2001.
7
Št. 28135/95, 6. junij 2000.