Številka 53 - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 53 / oktober 2011 Članki
21
mag. Rudi Vouk
Člen 7 ADP je revidiran – kaj zdaj?
Dne 27. julija 2011 je v Avstriji začel veljati novi Zakon o narodnih skupinah. Bistven del sprememb
je bil sklenjen na ustavni ravni in ga torej na nacionalni ravni ni več mogoče izpodbijati. Avstrijska
politična in medijska javnost poudarjata, da gre za dokončno ureditev.
Glede na to, da gre za dokončno ureditev, se bom naprej
lotil pozitivne plati nove ureditve.
– Namesto do zdaj 91 bo imelo v prihodnje 164 krajev na
avstrijskem Koroškem uradna dvojezična imena in dvojezične
napise. Dejansko ne gre le za 73 krajev več, temveč
celo za 87 krajev več, saj so od do zdaj 91 predvidenih dejansko
postavili dvojezične napise le v 77 krajih. Po novem
zakonu je predvideno, da morajo vse manjkajoče napise
»nemudoma« postaviti.
– Vzporedno s povečanjem števila krajev z dvojezičnimi
napisi se bo seveda tudi bistveno povečalo število dvojezičnih
kažipotov, čeprav je predvidena omejitev, da morajo
biti kažipoti dvojezični le, če kažejo iz dvojezičnega
kraja v dvojezični kraj, če stojijo v enojezičnih krajih, pa
so lahko tudi kažipoti v dvojezične kraje še naprej enojezični.
Kljub temu se bo vidna dvojezičnost na Koroškem,
ki je bila doslej dobesedno skrita pod Karavankami, bistveno
okrepila.
– To je povezano tudi s »kakovostjo« krajev, ki dobijo
nove dvojezične napise. Doslej je bil največji kraj z dvojezično
krajevno tablo Šmihel nad Pliberkom s 366 prebivalci,
zdaj bodo dobili dvojezične table trije kraji z več kot
1000 prebivalci (Pliberk, Železna Kapla, Dobrla vas), trije
kraji z več kto 500 prebivalci (Šentjakob v Rožu, Podgorje,
Goselna vas), kar nekaj pa je še drugih krajev, ki po številu
prebivalcev prav tako presegajo doslejšnjega »prvaka«.
Če se omejimo na pravno raven, je naštevanja pozitivnih
plati že konec. Nasproti pa stojijo negativne točke nove
ureditve.
– Besedilo 7. člena Avstrijske državne pogodbe (ADP)
iz leta 1955 je jasno: v sodnih in upravnih okrajih Koroške
in Štajerske s slovenskim ali mešanim prebivalstvom
je slovenščina dopuščena kot dodatni uradni jezik. V takih
okrajih morajo biti topografske označbe in napisi dvojezični.
Avstrijsko ustavno sodišče je iz zgodovine nastajanja
ADP prepričljivo ugotovilo, da so države pogodbenice te
manjšinske pravice hotele predvideti že v okrajih z 10-odstotnim
deležem slovenskega prebivalstva. Leta 1955,
ob sprejetju ADP, je takim merilom ustrezalo še skoraj
celotno dvojezično ozemlje in bi bilo treba predvideti
dvojezične napise za približno 800 krajev, državno pogodbo
pa bi bilo seveda treba uresničiti že tedaj. Ko je
ustavno sodišče leta 2001 razveljavilo Zakon o narodnih
skupinah, ki je predvideval dvojezične napise le za občine
s 25 odstotki slovenskega prebivalstva in več, v razsodbi
ni jasno zapisalo, kdaj mora biti uresničen zahtevani
delež manjšinskega prebivalstva. Slovenski zastopniki so
predlagali kompromis, naj bodo kljub vsem pomislekom
glede verodostojnosti rezultatov merilo rezultati ljudskega
štetja iz leta 1971, ker je bilo to namreč zadnje ljudsko
štetje pred sprejetjem Zakona o narodnih skupinah iz leta
1976, ki pa ga je ustavno sodišče razveljavilo. Seveda bi
lahko zahtevali tudi vzpostavitev stanja, kakršno bi moralo
biti ob uresničitvi državne pogodbe iz leta 1955; predlog
je bil torej kompromisen in spravljiv.
Ker pa se je avstrijska in zlasti koroška politika krčevito
branila uresničevanja razsodbe ustavnega sodišča, je omenjeno
sodišče leta 2006, najverjetneje pod političnem pritiskom,
začelo z nižanjem standardov v škodo slovenske
manjšine: merodajni naj bi bili le še zadnji dve ljudski štetji,
in sicer leta 1991 in 2001; kraji, ki so po teh dveh ljudskih
štetjih v povprečju imeli nad 10 odstotkov slovenskega
prebivalstva, naj dobijo dvojezične napise, drugi pa ne.
Ustavno sodišče je bilo zelo strogo; na primer v kraju Galicija
bi ena sama oseba odločala o tem, ali je povprečje
9,9 odstotka ali 10,1 odstotka – odločitev je bila negativna.
Tudi t. i. »vindišarjev« – znano je, da so števci Slovence
pogosto raje vpisali v šele od nacistov uradno uvedeno
rubriko »Windisch« – ustavno sodišče ni upoštevalo
v prid manjšini. Toda tudi po teh zaostrenih merilih
ustavnega sodišča, ki so veljala od leta 2006 naprej, bi še
vedno najmanj 273 krajev ustrezalo merilom Ustave, verjetno
bi jih bilo še več, ker za kraje z manj kot 31 prebivalci
avstrijski statistični urad podatkov ni objavil.
Zakon o narodnih skupinah je torej treba oceniti izhajajoč
iz tega pravnega stanja. Že površna analiza pokaže, da
gre pri zapisanih 164 krajih za vsaj 109 krajev manj, kot
bi to ustrezalo zahtevam ustavnega sodišča, če pa upoštevamo,
da v manjšinski zakonodaji naj velja načelo, da ne
sme biti poslabšanja doseženih standardov, potem je razlika
do stanja, kakršno bi moralo biti po ADP, seveda tem
večja, kolikor dlje gremo v času nazaj. Da se je število koroških
Slovencev manjšalo prav zaradi protimanjšinskih
pritiskov in neuresničevanja njihovih pravic, je dejstvo,
zato že sprejemanje načela, da naj bodo merodajna samo