Številka 53 - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 53 / oktober 2011 Rekreacija
57
Pisec prispevka
in notar Trato v
deževni Guči.
(foto: Marko Špiler)
valinah, Novi Pazar pa je tipično staro turško mesto, ki ga
je v 70-tih letih prejšnjega stoletja zadel socialistični urbanizem.
Najbolj tipičen primerek je hotel Vrbnik, ki je tak,
ko da je vesoljska ladja oblikovana v neoorientalskem slogu
pristala sredi mesta in se razprostrla prek reke. Želja po
napredku je še vedno močna in se zdaj manifestira v novih
blokih in stolpnicah, ki imajo v pritličju obvezno garažo
za kamione. Ti mavzoleji prevozniške arhitekture, kakor
tudi vse nove mošeje, se zidajo v glavnem z denarjem
zdomcev.
Ljudje so prijazni in ustrežljivi, a mesto je kolesarjem (še
zlasti Slovencem) neprijazno: nikjer se ne toči alkohol.
Pozor, v Novem Pazarju velja za alkohol celo pivo!
Pivo je, to lahko potrdijo vsi, osnovno živilo popotnega
kolesarja. Pivo odžeja suha usta, rehidrira organizem,
poskrbi za nemoteno delovanje ledvic in jeter, je hranljivo
in osvežilno,
predvsem pa umiri
utrujeni organizem.
Ni ga hujšega
psihološkega
udarca za kolesarja,
kot če mora na
koncu kolesarskega
dne piti na primer
kokakolo namesto
piva.
Zlasti za našega
Umetnika je bila
ta prohibicija nekaj nezaslišanega. »Brez alkohola in z
zakrinkanimi ženskami tile ne bodo nikoli prišli v Evropo,«
je bentil, potem ko je zaman obredel vse lokale v bližini
hotela. K sreči je imel naš doktor Mare s seboj za vsak
primer posebno razkužilo, ki ga je izdelal znani ameriški
zdravilec Jack Daniels.
Sopoćani
Na poti iz Novega Pazarja proti Tutinu in meji Srbija/
Črna gora je v dežju vreden ogleda manastir Sopoćani, v
katerem so ohranjene čudovite freske, čeprav je bil samostan
zapuščen več kot 200 let. Najbolj slavna freska v samostanski
cerkvi ima zanimiv motiv, ki ga še nikoli nisem
videl: na mrtvaškem odru leži mrtva Marija, poleg nje
stoji Jezus in drži v naročju dojenčka, zavitega v plenice.
Prijazen menih rad razloži simboliko tega prizora. Zlato
in dragulji, ki so nekoč krasili cerkev, še zdaj niso odkriti,
čeprav jih od leta 1926, ko je bil samostan obnovljen, intenzivno
iščejo iskalci zakladov. (Morda so se obnovitelji
takoj po končanju del mirno in tiho odselili v Ameriko.)
Mednacionalni odnosi
Mednacionalni odnosi v tej regiji so, če se izrazim v nekdanjem
jugoslovanskem besednjaku, »veoma složeni«.
Pravoslavci in muslimani živijo v glavnem drug mimo
drugega, še vedno so nezaceljene rane iz vojn po razpadu
Jugoslavije. Sandžaklije, kot se imenujejo prebivalci Sandžaka,
so precej pomagali bratom muslimanom v Bosni in
imeli pri tem veliko žrtev. Ko sem v hotelu na TV Jedinstvo
poslušal nekega hodžo iz Novega Pazarja, sem videl,
da tako kot drugi svečeniki na teh prostorih ne pridiga o
sočutju in odpuščanju, ampak o bridkem maščevanju. Pa
tudi v Črni gori odnosi med Črnogorci in tistimi sodržavljani,
ki se izrekajo za Srbe, niso najtoplejši. Slednji o prvih
ne govorijo drugače kot o švercerjih in mafijaših, črnogorski
pogled pa nam je taksist, ki nas je vozil po Podgorici,
strnil v maksimo: »Srbi so živeli v zemunicah, ko smo mi
Črnogorci že imeli svojo državo in svoje vladike. Iz jam so
Srbe potegnili Turki, ki so jih tudi naučili govoriti …«
Potovanje (bistveno)
Kolesarili smo predvsem po stranskih cestah, lahko bi rekli
pretežno gorskih (rdeča lasnica na zemljevidu), ki so nekoč
bile asfaltirane, zdaj pa so v slabem stanju in precej ozke. V
glavnem gre za slabo naseljena hribovska področja, revni
prebivalci gojijo ovce in koze. Ko sem se pozneje po delu
naše kolesarske poti (pod planinskim masivom Komovi)
popeljal še z družinskim avtom, je moji ljubi soprogi, ki je
drugače blaga duša in nežne govorice, ušel stavek: »Po takih
vukojebinah gre lahko s kolesom samo nekdo, ki je totalen
idiot« (in v mislih pristavila: » kakršen si ti«).
Poleg dolgih vzponov so značilnost dolgi spusti, fenomenalen
je zlasti 20-km spust iz Mateševa proti Podgorici, ki teče
ob trasi železnice Beograd- Bar. Takoj ko pripelješ v dolino,
neha deževati, zajame te vročinski val in temperatura se od
plus 15 dvigne na plus 30 stopinj. Nadaljevanje poti proti
Dubrovniku je bilo tako vroče, da smo v Virpazarju že zaklinjali
dež, ki nas je hladil prejšnje dni v gorah …
Zanimivo prigodo smo doživeli na mejnem prehodu Rožaje,
kjer je neki srbski carinik (majhen in debelušen) na vsak
način vztrajal, da mu posodim kolo za »en krug«. Zavrnil
sem ga, saj nisem bil prepričan, da sploh zna voziti kolo
(jaz pa ga ne znam popravljati), pa tudi njegov krog se mi
je zdel sumljiv. Užaljeno je začel študirati moj potni list in
zmagoslavno odkril, da nimam srbskega vstopnega žiga in
da brez tega žiga ne morem zapustiti Srbije. Zaman je bilo
prepričevanje, da je očitno napravila napako njihova carina
na hrvaško-srbski meji, saj smo vsi kolesarji naenkrat vstopili
v Srbijo. Ne vem, kako bi se stvar končala, če ne bi čez
pol ure prišel njegov nadrejeni in nas z zamahom roke poslal
prek meje.
Naš itinerar:
1. dan: Čačak-Guča-Ivanjica (52 km),
2. dan: Ivanjica-Sjenica-Novi Pazar (120 km),
3. dan Novi Pazar-Rožaje-Berane-Andrijevica (112 km),
4. dan Andrijevica-Mateševo-Podgorica (104 km),
5. dan Podgorica- Petrovac na moru-Dobrota (Kotor)
(98 km),
6. dan Dobrota-Dubrovnik(trajekt za Rijeko) (94 km).