Številka 53 - Odvetniška Zbornica Slovenije

54 Pravna zgodovina
Odvetnik 53 / oktober 2011
Dr. Stanislav
Mohorič ob vpisu
v Odvetniško
zbornico Slovenije.
Ljubljani v okviru protikomunistične in s tem tudi protinarodne
in izdajalske propagande z odkrito ostjo proti OF. V
okviru teh predavanj je pisal tudi poročila o vprašanjih, ki
so se nanašala na odzivnost dijakov in profesorjev (predavanja
je organiziral dr. Ludvik Puš, načelnik propagandističnega
oddelka pokrajinske kvislinške vlade v Ljubljani).
Grozil mu je izbris iz seznama odvetniških pripravnikov.
Treba je priznati, da se je iz neljube situacije mojstrsko izvijal.
»Predavanja sem vodil leta 1944 v
smislu čiste teoretike kot prikaz nacionalne
ekonomije po knjigah prof. Bilimoviča
z uporabo matematične metode.«
Disciplinsko sodišče ga je obtožbe
oprostilo, pri čemer je poudarilo
časovno rehabilitacijo. Temu je pritrdilo
tudi Vrhovno sodišče.
S tem pa težav še ni bilo konec. V naslednjem
letu mu je bila dvakrat zavrnjena
prošnja za enoletno pripravniško
prakso na sodišču, s poznejšo neprepričljivo omilitvijo
o možnosti prakse na enem od sodišč zunaj Ljubljane,
česar pa dr. Stanislav Mohorič ni sprejel. Kljub vsem mogočim
težavam je bil pripuščen k pravosodnemu izpitu, ki
ga je 29. maja 1958 tudi uspešno opravil. Zanimivo je njegovo,
verjetno po kakovosti edinstveno poročilo o delu
odvetniškega pripravnika za dveletno obdobje. Vsebuje
kar 96 zadev, natančno opisanih z imeni strank, sodnimi
vlogami, zastopanji pred sodiščen, pravnimi sredstvi ipd.
Odvetniški pripravnik je bil nekaj več kot deset let, to je
do 1. avgusta 1959, ko je bil vpisan v imenik odvetnikov.
Ob vsem, kar ga je slabega doletelo, pa je treba priznati, da
je pri članih najvišjih organov Odvetniške zbornice, sicer
različnih političnih nazorov, primarno veljalo in obveljalo
samostojno stanovsko razmišljanje, ki ga niso strli niti zunanji
politični pritiski. Mislim, da je bila to ena največjih
odlik odvetništva tistega časa, ki bi jo morali ohraniti tudi
danes in v prihodnje.
S kolegom dr. Mohoričem sva bila, čeprav različnih nazorsko-ideoloških
prepričanj, v dobrih, da ne rečem prijateljskih
odnosih. Dr. Mohorič je bil odličen, iskren in strpen
sogovornik. Ob neki priložnosti sem ga povprašal, kako je
bilo s tistimi njegovimi predavanji leta 1944 na gimnaziji.
Iskreno mi je povedal, da je res predaval proti komunizmu.
Takšno je bilo tudi stališče katoliške cerkve, ki ji je pripadal.
»Zakaj pa se potem nisi prijavil k domobrancem?« me je
zanimalo.
Tudi to mi je razložil. Če povzamem po spominu: »Kot
vernik s teološkim znanjem sem si izbral svetnika (imena
se ne spominjam več), ki naj bi bil moj vzornik in po katerem
se moram ravnati. Natančno sem proučil njegovo življenje
in njegov nauk.« Glede vstopa v vojaško službo je
poudaril tri temeljne pogoje:
1. da je vojskovanje namenjeno zaščiti krščanstva,
2. (pravilo, ki mi ga je omenil, sem pozabil) in
3. da obstaja upanje na uspeh.
Zasmejal sem se. Tudi on se je nasmehnil in nadaljeval.
»V nemško zmago in s tem tudi domobransko res nisem
bil prepričan. K domobrancem nisem hotel in zato so me
izključili iz kongregacije. Po osvoboditvi so me klicali na
udbo. Vse skupaj sem razumljivo malo omilil, nisem se jim
zdel nevaren in so me izpustili. Huje je bilo na disciplinskem
sodišču Odvetniške zbornice. Branil sem se tudi s tem, da
zaradi mojega medvojnega ravnanja ne morem biti dvakrat
kaznovan – vrgli so me iz kongregacije. Na disciplinskem
sodišču so se mi nasmihali in tega niso dali v zapisnik.«
Dr. Stanislav Mohorič je bil odličen poznavalec civilnega
prava in hkrati vzoren kolega, nikoli verbalno nasilen in
kričav, kot se je pogosto slišalo in se še danes sliši na sodišču.
Na obravnavah pa je nasprotnika in sodnike včasih
znal presenetiti z manj znanimi pravnimi aksiomi. Na primer:
»V dvomu je treba pogodbo tolmačiti na škodo tistega,
ki jo je sestavil.«
Že od vsega začetka mojega odvetništva sva se s kolegom
dr. Mohoričem ob čakanju na obravnave prijateljsko pogovarjala.
Navajen na tako komunikacijo sem nekoč pristopil
k njemu, ko sva s svojimi strankami čakala na obravnavo
kot nasprotnika. Kar precej neprijazno me je zavrnil.
Pri njem tega nisem bil vajen in sem se skoraj užaljeno
umaknil.
Po obravnavi sva se spet srečala v sodnem bifeju. Sam je
pristopil k meni: »Oprosti za tisto prej, veš, moje stranke
bi utegnile najin prijateljski odnos narobe razumeti.«
Imel je prav in tudi iz tega sem se nekaj naučil.
Tudi navzven, na ljubljanskih ulicah, je bil kolega dr. Mohorič
med ljudmi dokaj razpoznaven. Vedno v črni, nekoliko
ponošeni obleki, s kravato in še bolj ponošenim klobukom,
nosil ga je na »auf-biks« in ga le v najhujši vročini
poleti zamenjal s slamnikom, je simboliziral vzorec klasičnega
odvetnika, starejšega »fiškalnega« tipa. Stara, črna
in oguljena, daleč čez mero do okroglega nabita »aktentašna«
je bila sestavni del njegove noše. Vedno polna različnih
revij in starih časopisov mu je služila kot ročna čitalnica.
Morebitni sodni spisi so bili le majhen del njene vsebine.
Vsak prost trenutek, vsako čakanje na obravnave in celo
čas med kosilom v katerem od ljubljanskih lokalov je izrabil
za branje. Časopisi morda res niso bili s tekočega dne, a
to ga ni motilo. Dan gor ali dol, o vsem je bil na tekočem.
Imel pa je naš kolega dr. Mohorič nekaj težav s svojo sicer
zvesto ženo Vido. Bila mu je ne le življenjska sopotnica,