Številka 53 - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 53 / oktober 2011 Sodna praksa ESČP
45
Aleš Velkaverh
Dopustnost izredne odpovedi pogodbe o
zaposlitvi t. i. »žvižgaču«
28274/08 Heinisch proti Nemčiji
Ena izmed temeljnih dolžnosti delavca je lojalnost do delodajalca: delavec se je dolžan vzdržati vseh
ravnanj, ki materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca
(prim. tudi 35. člen ZDR). 1 Toda ali zaveza lojalnosti sega tako daleč, da delavcu prepoveduje javno
razkritje nepravilnosti pri poslovanju delodajalca, in to celo, če te nepravilnosti ogrožajo druge ljudi?
Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi Heinisch proti Nemčiji opredelilo merila, po
katerih je treba presojati to občutljivo vprašanje.
1
Dejansko stanje
Brigitte Heinish je bila zaposlena kot medicinska sestra v
nemškem državnem domu za nego ostarelih. V letu 2002
je nadzorni organ nemškega zavoda za zdravstveno zavarovanje
po opravljenem pregledu opozoril na nekatere
pomanjkljivosti v negi oskrbovancev, ki naj bi bile posledica
premajhnega števila zaposlenih v domu. Na podobne
težave so v letih 2003 in 2004 opozorili tudi pritožnica
in nekateri drugi delavci v domu. Ker se razmere niso
popravile, je v novembru 2004 pritožnica poiskala pravno
pomoč in prek odvetnika formalno pozvala vodstvo
doma na odpravo pomanjkljivosti z opozorilom, da jim sicer
grozi kazenska odgovornost zaradi malomarnega ravnanja
z oskrbovanci. Vodstvo doma je v odgovoru odvetniku
pritožnice zavrnilo očitke o nepravilnostih.
Pritožnica je nato prek odvetnika vložila kazensko ovadbo
zoper svojega delodajalca, v kateri je delodajalcu očitala
goljufijo: zaradi pomanjkanja osebja in prenizkih standardov
naj bi delodajalec zavestno zagotavljal nižjo raven
dnevne nege, kot jo je oglaševal in obljubljal proti plačilu, s
tem pa naj bi tudi ogrožal oskrbovance. Po policijski preiskavi
je državni tožilec kazensko ovadbo zavrgel, pritožnici
pa je delodajalec kmalu zatem vročil izredno odpoved
pogodbe o zaposlitvi. V sodnem postopku zaradi nezakonitosti
odpovedi je nemško sodišče pritrdilo delodajalcu
in presodilo, da je vložena kazenska ovadba zoper delodajalca
pomenila utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved,
saj je temeljila na dejstvih, ki v policijski preiskavi
niso bila potrjena, z vložitvijo take ovadbe pa je pritožnica
kršila dolžnost lojalnega ravnanja do delodajalca.
Kolizija med svobodo izražanja in
lojalnostjo do delodajalca
Po izčrpanju domačih pravnih sredstev se je pritožnica
obrnila na ESČP z očitkom, da so nemška sodišča z
1
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR), Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.
ugotovitvijo zakonitosti izredne odpovedi kršila njeno
pravico do svobode govora (izražanja) po 10. členu Evropske
konvencije o človekovih pravicah (EKČP). ESČP je
že uvodoma ugotovilo, da ravnanje pritožnice pomeni t.
i. whistle-blowing oziroma javno razkritje nepravilnosti v
organizaciji, v kateri je bila zaposlena. Odpoved pogodbe
o zaposlitvi zaradi takega razkritja je poseg v svobodo govora
posameznika, vendar je takšen poseg lahko v določenih
primerih utemeljen. Treba je namreč upoštevati kolizijo
med pravico delavca do svobode izražanja in pravico
delodajalca, da od delavca zahteva opustitev vseh ravnanj,
ki bi delodajalcu utegnila škoditi (dolžnost lojalnega ravnanja).
Zato je treba ob upoštevanju objektivnih kriterijev
in okoliščin v vsakem posameznem primeru presoditi,
ali je omejitev delavčeve pravice do svobode govora dopustna
in je torej omejitev svobode govora v skladu z 10.
členom EKČP nujna (v demokratični družbi).
ESČP je nato opozorilo na več abstraktnih meril, po katerih
je treba to presojo opraviti. Izhajalo je iz načelne dolžnosti
delavca, ki odkrije nepravilnosti v delovanju neke
organizacije, da upošteva interese delodajalca: zato mora
delavec pred razkritjem javnosti na nepravilnosti opozoriti
vodstvene organe oziroma (poskusiti) uporabiti interne
mehanizme v podjetju. 2 Pomembno vlogo ESČP pripisuje
tudi interesu javnosti po razkritju določenih informacij:
večji kot je interes javnosti, manjša je dopustnost omejitev
v interesu delodajalca. 3 Nadalje je treba upoštevati pristnost
razkrite informacije, pri čemer je bistveno, da oseba
pred razkritjem javnosti skrbno preveri, ali je informacija
točna in zanesljiva. 4 Na drugi strani je treba upoštevati
tudi škodo, ki (lahko) zaradi razkritja nastane delodajalcu,
nagib delavca za razkritje informacije (zlasti da ga ne
motivirajo osebne zamere ali prizadevanje za premoženjske
koristi) ter sorazmernost kazni, izrečene delavcu.
2
Prim. Guja proti Moldaviji, št. 14277/04, točka 72, 19. februar 2009.
3
ESČP je že večkrat razsodilo, da v zadevah javnega interesa ni prostora za omejitve
svobode govora. Prim. na primer Stoll proti Švici, št. 69698/01, točka 106,
10. december 2007.
4
Prim. Bladet Tromsø in Stensaas proti Norveški, št. 21980/93, točka 65,
20. maj 1999.