Številka 53 - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 53 / oktober 2011 Članki
5
je namreč neizogibno »bipolarno«: odločitev o obtožbi
je lahko za obdolženca ugodna ali pač ne. Izvrševanje
tega jamstva zato sili obrambo, da vnaprej upošteva obe
možnosti in s tem sprejme tudi možnost, da bo sodišče
odločilo obrambi v škodo. Zato mora biti vsakršno ravnanje,
ki ob izvrševanju tega jamstva vodi v zavlačevanje
sodnega postopka ali kako drugače preprečuje, da bi sodišče
odločilo o obtožbi, vnaprej obsojeno na neuspeh,
tako teoretično kot (vedno bolj) tudi praktično.
III.
»Učinkovita obramba« je torej zaznamovana z usodnim
notranjim protislovjem. Najboljša obramba je gotovo tista,
ki je ni, govoriti o obrambi v kazenskem postopku pa
pomeni pristati na meje, ki jih vsiljujejo kazenski postopek
in sama procesna jamstva. Na abstraktni ravni se ta
paradoks razrešuje skozi konflikt različnih (ustavno)pravnih
interesov, ki se uresničujejo v kazenskem postopku. V
grobem bi lahko dejali, da na eni strani stoji interes države
zagotoviti vodenje kazenskih postopkov in na drugi strani
interes vsakega izmed nas, da se postopku izognemo, šele
nato – subsidiarno – interes obdolženca doseči zanj najbolj
ugodno odločitev v postopku.
Neizogibna vpetost obrambe v procesnopravna razmerja
zato zahteva vsaj minimalno udeležbo v postopku, dejanja,
ki so usmerjena v njegovo obstrukcijo, pa se – na
dolgi rok gotovo – nujno izkažejo kot neproduktivna. To
spoznanje je v naši (ustavno)sodni praksi zorelo počasi,
postopoma. Četudi so bila vsa orodja že na voljo, so redna
sodišča in zakonodajalec potrebovali ustavnosodno spodbudo
k odločnejšim odzivom na procesna dejanja obrambe.
Eden od prvih opaznejših korakov v to smer je bil oblikovanje
meril odločanja o dokaznih predlogih obrambe. 2
Pri tem ne gre za naključje: to procesno dejanje pomeni
izvrševanje pravice do izvajanja dokazov v korist obrambe,
kar neizogibno pomeni, da sta si nasproti stala obdolženec
in sodnik, doslej nesporni gospodar dokaznega postopka.
Ustavno sodišče je dobilo možnost, da razloži sintagmo
»v korist« obdolženca in postavi meje bodisi pravici
do obrambe bodisi vodilni vlogi sodišča pri zbiranju
dokaznega gradiva. Izhodišča obrambe so bila predvidljiva:
ker je o koristi obrambe zmožen presojati le obdolženec
sam (in njegov zagovornik), je sodišče dolžno ugoditi
vsakemu dokaznemu predlogu. In tudi odziv sodišč je
predvidljivo nasproten: ta so zelo hitro prepoznala nevarnost,
ki jim preti zaradi zavlačevalnih dokaznih predlogov
in na splošno, z odvzemom primata nad zbiranjem dokazov.
Danes je rezultat znan: merila odločanja o dokaznih
predlogih so oblikovana tako, da materialno procesno
vodstvo ostaja trdno v rokah sodnika. Z zavlačevalnimi
in/ali materialnopravno nepomembnimi dokaznimi predlogi
obramba ne more uspeti.
2
Glej odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-34/93 z dne 8. junija 1995.
Tudi nadaljnji razvoj kaže, da v središču iskanja novih ravnotežij
ostaja (konfliktno) razmerje med obrambo in sodiščem.
Četudi se zdi nesmiselno, je tak razvoj razumljiv:
sodnik, ki postopek vodi in je malodane njegovo poosebljenje,
je logična tarča v prizadevanjih obrambe postopek
spraviti s sveta. Zato je še danes priljubljena taktika
obrambe zahtevati izločitev sodnika. Odgovori sodišč
na takšna prizadevanja so pomenljivi. V odločbah U-I-
149/99 in Up-346/04 3 je Ustavno sodišče poudarilo nov
mejnik, pravzaprav že znan instrument, ki naj pomaga pri
»uravnoteženju« novih procesnih razmerij. Ta instrument
je prepoved zlorabe procesnih pravic, ki ga slovensko
kazensko procesno pravo pozna že dolgo, a prava potreba
po njegovi uporabi se je očitno pokazala šele zdaj. Ta
institut jasno sporoča, da ima izvrševanje procesnih jamstev
objektivno dane meje, ki jih obramba ne sme prestopiti.
Sporočilo o »ujetosti« obdolženca v kazenski postopek
še nikoli ni bilo bolj jasno. Formula prepovedi zlorabe
procesnih pravic zahteva, da v konkretnem procesnem
dejanju, ki je na prvi pogled usmerjeno v izvrševanje določenega
procesnega jamstva, prepoznamo njegov namen.
Če ta konkretni namen procesnega dejanja nasprotuje
(objektivnemu) namenu procesnega jamstva, procesnemu
dejanju odrečemo pravne posledice. Iz teh odločb
je mogoče z gotovostjo prepoznati dve takšni okoliščini:
namen zavlačevati kazenski postopek in namen spodkopavanja
avtoritete sodišča. 4
Jasno prepoved obstruktivnega ravnanja obrambe je sodna
praksa izoblikovala ob primeru presoje dovoljenosti
zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o priporu
za zagotovitev navzočnosti na glavni obravnavi. Odločba
Ustavnega sodišča Up-755/04 5 kaže, da so bila prejšnja
prizadevanja obdolžencev in njihovih zagovornikov doseči
ugoden izid kazenskega postopka z zavlačevalnimi in
podobnimi taktikami kratkega roka. Sporočilo, ki ga prinaša,
je jasno: obdolženec se kazenskega postopka mora
udeleževati, sicer bo sankcioniran. Izmikanje kazenskemu
postopku spada v isto skupino ravnanj kot zavlačevalna
ravnanja ali ravnanja, ki so uperjena zoper avtoriteto
sodišča. Takšnih dejanj objektivno ni mogoče šteti »v korist«
obdolžencu in želenega učinka gotovo ne bodo dosegla.
Enako mora veljati tudi za ravnanja zagovornika kot
samostojnega udeleženca kazenskega postopka. 6
IV.
Argument prepovedi zlorabe procesnih pravic gotovo v
sebi skriva številne pasti. Prva je seveda ta, da je argument
izrazito vrednostne narave in je zato v rokah tistega, ki v
postopku odloča o procesnopravnih posledicah dejanj
3
Odločbi Ustavnega sodišča U-I-149/99 z dne 3. aprila 2003 in Up-346/04 z
dne 11. oktobra 2006.
4
Odločbi Ustavnega sodišča U-I-149/99 z dne 3. aprila 2003 (obrazložitev,
tč. 13) in Up-34/93 z dne 8. junija 1995 (obrazložitev, tč. 13).
5
Odločba Ustavnega sodišča, št. Up-755/04 z dne 20. septembra 2006.
6
Tak pristop gotovo nakazuje odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-309/05 z
dne 15. maja 2008.