Številka 53 - Odvetniška Zbornica Slovenije
Številka 53 - Odvetniška Zbornica Slovenije
Številka 53 - Odvetniška Zbornica Slovenije
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Odvetnik <strong>53</strong> / oktober 2011 Sodna praksa Sodišča EU<br />
47<br />
(Ex Works) 1 pomeni, da je bil pogodbeno dogovorjen<br />
kraj dobave v Italiji. Tako pogodbeno dogovorjen kraj dobave<br />
pa bi po njihovem mnenju moralo sodišče upoštevati<br />
tudi pri razlagi naveznih okoliščin za opredelitev posebne<br />
pristojnosti po Uredbi št. 44/2001.<br />
Presoja Sodišča EU<br />
Vprašanje določitve kraja dobave pri prodajah, ki zajemajo<br />
prevoz blaga, je bilo v evropski literaturi in sodni praksi<br />
dlje časa sporno. 2 Sporno je bilo zlasti, ali naj se kraj dobave<br />
določi na podlagi dejanskih meril, ali pa je to po drugi<br />
strani vprašanje materialnopravne razlage (pogodbenih<br />
določil). Sodišče EU je to vprašanje rešilo že s sodbo<br />
v zadevi C-381/08 Car Trim, v kateri je zavzelo stališče,<br />
da se kraj dobave ugotavlja na podlagi pogodbenih določil,<br />
vendar le, če ga je mogoče določiti z razlago same pogodbe,<br />
ne da bi se pri tem upoštevala pravila materialnega<br />
prava, ki se za pravno razmerje uporabijo. Drugače povedano,<br />
v prvi vrsti kraj dobave določajo pogodbena določila,<br />
vendar mora ta kraj očitno izhajati iz same pogodbe<br />
oziroma mora biti dovolj določno opredeljen, v nasprotnem<br />
primeru se uporabijo dejanska merila in se kot kraj<br />
dobave šteje kraj, v katerem je bilo blago fizično izročeno<br />
kupcu.<br />
V predstavljeni zadevi je tako Sodišče EU moralo odgovoriti<br />
še na vprašanje, ali je s sklicevanjem na klavzulo<br />
1<br />
Po klavzuli EXW mora prodajalec blago dati kupcu na voljo na navedenem kraju<br />
dobave, kar je v konkretnem primeru pomenilo na sedežu prodajalca.<br />
2<br />
Glej Sklepne predloge generalne pravobranilke Juliane Kokott v tej zadevi, točke<br />
14–17 in tam citirano literaturo.<br />
Incoterm kraj dobave dovolj določno opredeljen. Ob tem<br />
izhodišču je sodišče pričakovano poudarilo velik pomen<br />
poslovnih običajev v mednarodni trgovini, še zlasti kadar<br />
so ti zbrani, urejeni in pojasnjeni v preglednih zbirkah, kot<br />
to velja za Incoterms. Zato je odločilo, da morajo nacionalna<br />
sodišča pri opredeljevanju kraja dobave v skladu s<br />
pogodbo upoštevati tudi splošno znane pogoje in običaje,<br />
ki so uveljavljeni v mednarodni trgovini (kot so na primer<br />
pogodbena določila Incoterms). Pri tem pa morajo<br />
sodišča predhodno ugotoviti, ali pa sta pogodbeni stranki<br />
s takšno klavzulo uredili zgolj razpršitev tveganj in stroškov<br />
v zvezi z dobavo, ali sta s klavzulo določili tudi sam<br />
kraj dobave.<br />
Sklep<br />
Pojma kraj dobave blaga in kraj opravljanja storitev je<br />
Sodišče EU v svojih odločbah večkrat obravnavalo in pri<br />
tem pomembno dopolnilo njuno vsebino. 3 V tej sodbi<br />
je nadgradilo stališče, da se kraj dobave pri prodajni pogodbi<br />
opredeli zlasti na podlagi razlage določil pogodbe,<br />
s pojasnilom, da se pri razlagi upošteva tudi pravila<br />
zbirke Incoterms. Tega stališča pa ni mogoče samodejno<br />
razširiti na druga razlagalna pravila. Sodišče EU je namreč<br />
znova poudarilo, da je v vseh primerih, ko bi za določitev<br />
kraja dobave morali uporabiti (nacionalna) pravila<br />
materialnega prava, kraj dobave treba določiti s pomočjo<br />
dejanskih meril (kar pomeni kraj fizične predaje<br />
blaga kupcu).<br />
3<br />
Poleg že navedene zadeve C-381/08 Car Trim glej tudi zadeve C-386/05 Color<br />
Drack, C-<strong>53</strong>3/07 Falco Privatstiftung in Rabitsch ter C-204/08 Rehder.<br />
Novi sistem sodne prakse<br />
Znanja o vsebini in uporabi zakonodaje Evropske unije ni mogoče pridobiti le iz pravnih virov EU, upoštevati<br />
je treba tudi sodno prakso nacionalnih sodišč, zato je Evropski Svet države članice pozval k uvedbi evropskega<br />
identifikatorja sodne prakse (ECLI). Slovenija pa je postala prva država, ki je testno uvedla novi sistem.<br />
Slovensko sodstvo je informacijski sistem sodne prakse<br />
začelo razvijati že leta 1987, uporabljal pa se je za potrebe<br />
dela sodnikov in usklajevanja sodne prakse, od leta 2006<br />
pa je brezplačno in v polnem obsegu odprt za javnost.<br />
Zbirke slovenske sodne prakse ()<br />
so tako postale pomembno orodje<br />
pri vsakdanjem delu slovenskih pravnikov in držav ljanov<br />
ter so prispevale k znižanju števila nekaterih vrst sodnih<br />
postopkov oziroma v povezavi z uvedbo instituta dopuščene<br />
revizije višajo kakovost vlog v revizijskih postopkih.<br />
Identifikator ECLI je bil uveden pri vseh dokumentih v podatkovnih<br />
zbirkah SOVS, IESP, VDSS in UPRS ter se bo v<br />
prihodnje avtomatsko oblikoval za vse nove dokumente,<br />
ki bodo vneseni v zbirke sodne prakse. Za drugo polovico<br />
2012 pa na Vrhovnem sodišču načrtujejo uvedbo ECLI<br />
tudi na vseh fizičnih izvodih sodnih odločb, vključno z odločbami<br />
prvostopenjskih sodišč.<br />
Enotno sklicevanje na posamezne odločbe sodišč v različnih<br />
oblikah ponovne uporabe (npr. tožbenih zahtevkih,<br />
odgovorih, strokovnih člankih, komentarjih, zasebne<br />
zbirke sodne prakse) bo med drugim omogočilo preglednost<br />
in boljši vpogled v relevantnost sodne prakse v slovenskem<br />
in evropskem pravnem okvirju, pripomoglo pa<br />
bo tudi k delu sodnikov, odvetnikov itd.<br />
Irena Vovk
Change language