Številka 53 - Odvetniška Zbornica Slovenije

52 Članki − Mnenja
Odvetnik 53 / oktober 2011
Stanislav Fortuna
Zlorabe neposredne demokracije
Zgodba o tem, kako se z resnimi stvarmi ne gre neresno igrati
Že dolgo je tega, kar je bilo v navadi, da so se sestavki in tudi književna dela opremljali z zgovornimi
podnaslovi. Takšen uvod sem izbral z namenom, da pritegnem bralca k sicer precej obrabljeni temi.
Gospod Jerry Brown je neposredni potomec enega tistih
pionirjev, ki so po izbruhu zlate mrzlice leta 1850 ustvarili
zvezno državo Kalifornijo. Že drugič je njen guverner.
Leta 1975 je postal njen najmlajši guverner in je na
tej funkciji nasledil Ronalda Reagana. Letos je postal njen
najstarejši guverner in je na tej funkciji nasledil Arnolda
Schwarzeneggerja. Takrat, ko je bil gospod Jerry Brown
najmlajši guverner Kalifornije, je ta zvezna država pokala
od gospodarskega in finančnega zdravja. Njena bonitetna
ocena je bila AAA, kar je največ, kar se sploh dá doseči.
Zdaj je A-, kar je najnižja bonitetna ocena od vseh petdesetih
držav ZDA. Šef ene izmed največjih bančnih hiš
na svetu je investitorjem povedal, da ga solventnost Kalifornije
skrbi bolj kot solventnost Grčije.
Demokratična ureditev zvezne države Kalifornije je drugačna
od tiste, ki so jo za ZDA zasnovali očetje ustanovitelji
(founding fathers), zvezne države pa precej posnemale.
James Madison (1751–1836), eden najzaslužnejših
ustanoviteljev, četrti predsednik Združenih držav (1809–
1813, 1813–1817) in oče ustave, je bil namreč tudi avtor
znamenitega sistema zavor in ravnotežij (checks and balances)
med tremi vejami oblasti: predstavniško, izvršilno
in sodno. Ker se je bal, da bi strasti ZDA ugonobile, se je
zavzemal za predstavniško, in ne za neposredno demokracijo.
O slednji je menil, »da so bile čiste demokracije vselej
prizorišča nemirov in pričkanja ter kratkega veka in silovitega
konca«.
Praded gospoda Jerryja Browna nikakor ni bil istih misli.
Bil je pač eden od zagretih individualistov, ki so vzorec
neposredne demokracije prenesli iz Švice v Novi svet ter
na njegovi podlagi oblikovali pravzaprav četrto vejo oblasti.
A tam se je neposredna demokracija razvijala že vse
od XIV. stoletja naprej in v okoliščinah, ki so bile povsem
drugačne od kalifornijske zlate mrzlice. Poleg tega so Švico
napoleonske vojne tako razmajale, da je bilo treba razmerja
med kantoni oblikovati tako, da se je konfederacija
ohranila kot skupnost v različnosti, o čemer so se šli Švicarji
podučit tudi k ZDA na drugi strani Atlantika. Posledica
več različnih izkušenj je bila, da so se neposredno demokracijo
naučili uporabljati z zdravo mero, da z instrumentom
ljudske iniciative niso pretiravali, da so pri njegovi
uporabi iskali kompromisne rešitve, da so skrbeli za
medsebojno skladnost med več iniciativami in da so kljub
sproženim iniciativam zakonodajnim organom še vedno
dajali priložnost, da tudi sami ponudijo boljšo možnost.
V dobri veri in ne da bi imel zadosti povratnih informacij,
se je pred stotimi leti nad idejo neposredne demokracije
navdušil tudi takratni kalifornijski guverner Hiram Johnson
in o tem razpisal posebno glasovanje. Na njem so se volilci
odločali o uvedbi treh instrumentov neposredne demokracije:
referendumu, odpoklicu in ljudski iniciativi.
Vse so z navdušenjem in velikim upanjem sprejeli. Upanjem,
da bodo s temi instrumenti končno zaustavili pohod
»hobotnice«, ki jo je predstavljala železniška družba
Southern Pacific in ki je dejansko obvladovala vse živ ljenje
v Kaliforniji. Pri tem ni izbirala sredstev, marveč je izsiljevala
in podkupovala vse po vrsti: poslance, sodnike, župane,
novinarje, vsakogar. Ali kot je takrat napisal neki novinar:
»Sploh ni pomembno, ali je nekdo republikanec ali demokrat.
Southern Pacific tako ali tako nadzoruje obe stranki.«
Specifične okoliščine v Kaliforniji so botrovale temu, da si
je njena neposredna demokracija že od začetka prizadevala
za drugačne družbene cilje kot švicarska. Njen namen ni
bil iskanje kompromisov, marveč konfrontacija z močnim
nasprotnikom. Pri tem so šli Kalifornijci tako daleč, da so
dali izglasovanim odločitvam na podlagi ljudske iniciative
nepovratno veljavo (razen kadar se je na enak način odločilo
drugače), s čimer so s tem instrumentom ustvarjali
pravo višje ravni od tistega, ki so ga ustvarili z zakonodajnimi
postopki. Kljub temu pa je ob zmerni uporabi instrumenta
ljudske iniciative ta dvojnost še nekako funkcionirala
do leta 1978 oziroma do usodnega predloga št. 13.
Do predloga št. 13 je prišlo zaradi davka na nepremičnine.
Ta davek je bil glavni prihodek lokalnih oblasti za financiranje
zdravstva, šolstva, gasilstva, občin in druge javne
porabe ter je temeljil na dveh faktorjih: davčni stopnji in
ocenjeni vrednosti nepremičnin. In ta davek je nezadržno
rasel, ker so nezadržno rasle cene nepremičnin. Med leti
1972 in 1977 se je kar podvojil in Kalifornijci so bili besni.
Potrebna je bila samo iskrica in to je zanetil neki Howard
Jarvis, ki se je skupaj s partnerjem odločil, da obide
zakonodajni postopek in pod nazivom »Predlog št. 13«
sponzorira postopek ljudske iniciative o davku na nepremičnine.
Seveda je z njim uspel in Kalifornijci so predlog
potrdili z večino 2 : 1.