Številka 53 - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 53 / oktober 2011 Članki
23
ravni ne bodo uspešne. Preostanejo le še postopki na mednarodni
ravni, in sicer v skladu s postopki, ki jih predvidevajo
različne evropske konvencije o manjšinski zaščiti.
V zvezi s tem pa je še zlasti pomembna zadržanost Republike
Slovenije, ki je država zaščitnica koroških Slovencev
in – vsaj po mnenju večine slovenskih pravnikov – država
naslednica nekdanje Jugoslavije glede določila 7. člena
ADP. Že od osamosvojitve Slovenije se je vedno znova
pojavljalo vprašanje, ali naj Slovenija depozitarki ADP
Rusiji uradno naznani nasledstvo državne pogodbe ali naj
tega ne stori. V času osamosvajanja se je Slovenija – očitno
v dogovoru z Avstrijo – odločila za pragmatično rešitev:
Avstrija naj spoštuje določila 7. člena ADP, Slovenija
pa ne bo odpirala vprašanj nasledstva.
S sprejetjem novega Zakona o narodnih skupinah na ustavni
ravni je postalo očitno, da Avstrija ne spoštuje 7. člena
ADP ne v prvotnem pomenu ne v interpretaciji avstrijskega
ustavnega sodišča. Če bi šlo za navadno zakonodajo, bi
še bila mogoča argumentacija, da gre za različna pravna stališča
in da se bo Avstrija potrudila vzpostaviti državni pogodbi
ustrezno stanje, če bodo pristojna sodišča ugotovila,
da zakonodaja dejansko ni v redu. Ker pa gre za ustavno zakonodajo,
zadeve ni mogoče razumeti drugače, kot da gre za
zadnjo besedo avstrijskega zakonodajalca o tem vprašanju.
Zato bi morala slovenska vlada v tem trenutku ugotoviti,
da Avstrija pragmatičnega dogovora glede nasledstva državne
pogodbe ne spoštuje več. Logičen korak bi torej bil,
da Slovenija v tem trenutku tudi uradno sporoči nasledstvo
ADP in si s tem zagotovi možnost uveljavljati tiste pravice,
ki jih koroški Slovenci sami na nacionalni ravni zaradi zakonodaje
na ustavni ravni ne morejo več uveljavljati.
V resnici pa je Vlada RS storila ravno nasprotno:
premier Borut Pahor se je udeležil slavja
ob postavitvi prvih dvojezičnih tabel in vsaj
avstrijski mediji so ga razumeli tako, da je
pozdravljal uresničitev 7. člena ADP. Slovenska
manjšina na Koroškem je s tem žal izgubila eno
od najpomembnejših možnosti za nadaljnje
uveljavljanje pravic iz 7. člena ADP, ker se je Slovenija
tej možnosti odpovedala. Tudi če bi Slovenija v
prihodnje glede tega vprašanja spremenila svoje
stališče, je zamudila tisti trenutek, ko bi bilo treba
mednarodni javnosti sporočiti potrebna pojasnila.
Pozneje jih namreč nihče več ne bo jemal resno
in zato tudi nobena prihodnja slovenska vlada,
kakršnakoli bo, tega koraka ne bo več storila.
Ostane seveda argument, da sta na koncu dve od treh
krovnih organizacij koroških Slovencev podprli predlagano
rešitev, prvotno pa celo vse tri. Glede Narodnega sveta
koroških Slovencev (NSKS) – največje zastopniške organizacije
– je treba poudariti, da je bila prav ta organizacija
najbolj skeptična in da je na koncu zakonski predlog odklonila,
kljub vsej pomanjkljivosti v javni komunikaciji.
Očitno pa je, da so bili vsi pogajalci slovenske narodne
skupnosti izpostavljeni velikanskim pritiskom in tudi brez
ustrezne podpore Vlade RS, kar bi bilo morda treba preveriti
z vidika 5. člena Ustave RS.
Namesto razlag, kaj se je dogajalo, pa lahko navedemo številke,
ki govorijo same zase: skromno pospeševanje delovanja
političnih organizacij koroških Slovencev je Avstrija,
odkar je na začetku 90. let prejšnjega stoletja sploh začela
podpirati to delovanje, plačevala v enaki meri NSKS
in Zvezi slovenskih organizacij (ZSO). Šele leta 2004
ustanovljeni Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk
(SKS, Sadovnikova skupina) so namenili nekaj finančne
pomoči, nikakor pa ne v enaki višini, saj je bila – in je – legitimacija
te organizacije vprašljiva.
Leta 2008 je bil položaj glede avstrijskih podpor tak: NSKS
90.000 evrov, ZSO 90.000 evrov in SKS 39.500 evrov;
NSKS in ZSO sta dobivala bazično podporo, SKS pa iz naslova
»drugih prejemnikov«. Leta 2009 se je položaj že začel
spreminjati: NSKS in ZSO sta vsak dobila po 85.560
evrov, SKS pa že 70.000 evrov – zanimivo je, da so jih tokrat
uvrstili med »mladinske organizacije«. Leta 2010
je bila osnovna podpora za NSKS in ZSO 90.000 evrov.
NSKS je ostal pri tem, ZSO pa je iz drugih postavk prejela
še dodatnih 30.000 evrov, SKS pa kot »mladinska organizacija«
66.400 evrov in 23.000 evrov iz drugih sredstev –
skupaj torej že 89.400 evrov.
Rezultat je bil tak, da je NSKS, ki je »trmasto« vztrajal pri
uresničevanju pravic iz 7. člena ADP, ostal tam, kjer je bil,
SKS in ZSO, ki sta bila pripravljena na kompromise, pa sta
dobila precej več sredstev. SKS je bil celo izenačen z Narodnim
svetom. Kdor pozna dejavnost in nedejavnost posameznih
organizacij, bo znal narediti sklep. Številke so objavljene
na uradni spletni strani avstrijskega parlamenta
() pod poglavjem Vergleichsanalyse
der Förderung der sechs Volksgruppen.
Naj še omenim, da je v istem časovnem obdobju, tj. od
leta 2008, Republika Slovenija znižala finančno podporo
političnim organizacijam koroških Slovencev. Leta 2008
je NSKS prejel 150.000 evrov in ZSO 140.000 evrov. Leta
2010 pa sta obe organizaciji prejeli le še 77.600 evrov,
sredstva za SKS pa so se v enakem obdobju povišala. Rezultat
je, da je vztrajni NSKS utrpel občutno znižanje finančnih
sredstev, ki ga brez okrnitve delovanja seveda ni
mogel prenesti, ZSO je doživel znižanje sredstev iz Slovenije,
a hkrati povišanje sredstev iz Avstrije, tako da je ostal
pravzaprav na istem, SKS pa se je njegova politična drža
tako v Sloveniji kot tudi v Avstriji finančno izplačala (morebitne
podpore dežele Koroške pri tem niso upoštevane,
avtorju je znano le, da jih NSKS ni dobil).
Toliko torej o uradnih številkah …