Številka 53 - Odvetniška Zbornica Slovenije

56 Rekreacija
Odvetnik 53 / oktober 2011
Andrej Razdrih
S kolesom po Sandžaku in (deloma) Črni gori
Po Srbiji in Črni gori smo kolesarili že leta 2005 in si – polni lepih vtisov – obljubili, da se na
Balkan še vrnemo. Nerazvita, a eksotična in hribovita pokrajina je kot nalašč za našo seniorsko
kolesarsko ekipo, ki ljubi avanture in potrebuje adrenalin za dobro počutje.
Guča
Agencija, ki se ukvarja s transportom kolesarjev, nas je po
devetih urah dolgočasne vožnje izkrcala v Čačku, od koder
smo štartali proti znameniti Guči. Svetovno znana postane
v začetku avgusta, ko tam na saboru trubača zbere
stotine pihalcev in na tisoče navdušenih poslušalcev. V
Gučo smo prispeli mesec dni prezgodaj (tj. začetek julija)
in srečali majhno ter dolgočasno podeželsko mestece,
ki na nas ni napravilo nobenega vtisa.
Dež
Spremljal nas je vse od Čačka in prenehal zadnja dva dneva
od šestih, kolikor smo bili na poti. Za julij je to kar dober
rezultat, ki je, kot pravijo nekateri, posledica segrevanja
planeta (izparevanje), drugi pa, da je posledica ohlajanja
planeta (kondenzacija). Kakorkoli, dež je nedvomno
eden največjih sovražnikov kolesarjev. Če pada dež, normalen
človek gotovo ne gre ven s kolesom, še zlasti če je ta
natovorjen s težkimi torbami. Če pa si na potovanju, kjer
imaš na razpolago šest dni in na koncu rezervirano ladjo, ki
te odpelje domov, moraš goniti pedala v vsakem vremenu.
Sam sem bil zoper dež kar dobro opremljen, vsaj mislil
sem tako. Imel sem namreč dober anorak, pa polivinilaste
dolge hlače (znamke Zanich) in celo kolesarske galoše
(firme Zankurz), kljub temu pa sem bil že po prvi uri
vožnje povsem premočen. Dež ponavadi nastopa v paru
z vetrom, kar pomeni, da ostaneš neogret, tudi ko goniš
v klanec – da ne omenjam zmrzovanja pri spustu. Še dobro,
da so izumili diskaste zavore, ki omogočajo varno zaviranje
tudi v dežju. Počitki za malico so v premočenem
stanju zelo neudobni, tudi pri opazovanju okolice ni pravega
užitka, vendar, kot so rekli v nekdanji vojski, »što se
mora nije teško«.
Ker je v boju z dežjem vsak od nas uporabljal drugačno
opremo, smo kot ekipa precej spominjali na znamenito
ekipo TNT iz Alana Forda: doktor Mare je bil na pogled
kot tipičen klošar (v čevlja si je natlačil plastični vrečki, ki
sta mu plahutali okoli gležnjev, čez čelado pa je navlekel
kapico za tuširanje, sposojeno v hotelu), Kosta je bil partizan
(50 let star vetrni jopič iz debelega platna, ki se je napil
vode in v vetru napihoval kot balon) in midva s Tratotom
kot pripadnika Wehrmachta v zimski ofenzivi pred
Stalingradom (tri vrste anorakov, enega čez drugega, spodaj
pa stare barvne iberhoze). Edino naš Umetnik je bil
tudi v dežju ves »opicanjen« in »nalickan« in se je norčeval
iz nas: »Ste pa res prava grupa Shrekova«.
Zgodovina Sandžaka
Beseda Sandžak je turška in pomeni upravni okraj oziroma
administrativno provinco. Srbi rajši uporabljajo izraz
Raška, ki je zgodovinski in je za to območje veljal v času
dinastije Nemanjićev.
Sandžak pripada deloma Srbiji in deloma Črni gori, poseljen
pa je pretežno z muslimanskim prebivalstvom. To so
v glavnem pomuslimanjeni Slovani (poturice), kar je bilo
pravih Turkov, so se po letu 1912, ko je Srbija to področje
iztrgala Osmanom, v glavnem izselili nazaj v Turčijo. Zanimivo
je, da je bil Sandžak zadnji del današnjega ozemlja,
ki ga je v balkanskih vojnah osvobodila Srbija, in je morda
zato in tudi zaradi odmaknjenosti ohranil zelo orientalski
videz. Zaradi slednjega in posledične zapostavljenosti
ter nerazvitosti je Sandžak danes nekakšno slepo črevo
Srbije.
Nemanja
Znamenito srbsko dinastijo Nemanjićev, ki je Srbom 200
let zagotavljala mir in razvoj, je leta 1160 začel kralj Štefan
Nemanja. Sam sem se srečal z njegovim imenom na boleč
način. Ko smo se od prelaza Trešnjevik spuščali proti
Kraljevskim baram, sem ob cesti zagledal sliko in priliko
vladike Njegoša, ki je na ves glas klical :»Nemanja sokole
moj, đe si?« V odziv se je slišal srebrni zvonki smeh nekega
otroka, bržkone njegovega vnuka. Oziral sem se, da
bi odkril, kje se skriva nagajivi Nemanja mali, a sem namesto
tega pred seboj v zadnjem hipu uzrl pravokoten ovinek,
posut s peskom. Osnovno kolesarsko pravilo v taki situaciji
prepoveduje zaviranje v ovinku, kajti droben pesek ima
podoben učinek kot olje. (V fiziki nisem bil nikoli posebno
dober, vsekakor gre za vektorje in trenje in gibalni moment
in centripetalno silo.) In kaj sem napravil jaz, kolesarski
veteran? Sunkovito sem zavil in pritisnil na zavore ter
se seveda zložil po dolgem in počez, pri čemer sem si dobro
»asfaltiral« levi komolec in levo koleno. Hujšega k sreči
ni bilo, naš doktor Mare me je z razkužilom in obližem
hitro oskrbel, izgledal pa sem precej klavrno ves okrvavljen
in povit. Mojim tovarišem se nisem kaj preveč smilil, smejali
so se in me ironično klicali »potolčeni kramoh«.
Novi Pazar
Novi Pazar pomeni Novi trg. Ustanovili so ga Turki, ki
so si sezidali trdnjavo na strateškem hribu ob reki Raški,
nekaj kilometrov vstran od starodavnega glavnega mesta
srbskega kraljestva Raška. To mesto (Ras) je zdaj v raz-