Oktober - Planinski Vestnik

ležke 3 in hitro premagal izpostavljeno mesto, ki ga v svojem opisu omenja že Sendtner.
Malo nad njim sem stal pred iskanim pelinom. Podrobno sem si ogledal rastišče,
ga popisal, nabral primerke za Juliano in herbarij, potem pa se z zadoščenjem
spustil v dolino. 2e čisto spodaj sem na cesti srečal Mlekuža in spet sva se razgovorila.
Menda mi je takrat povedal, kako ima po njegovem Morež svoje ime od
tega, ker pač nanj (ne) moreš. Nič manj domiselno mi je razložil Pele z mrazom
tam zgoraj, ki si mu kos le, če se odeneš v »pele« ... Ne vem, ali je Mlekuž takšni
razlagi verjel in se tako izdal za zastopnika pohlinovske razlage krajevnih imen ali
pa je bil le toliko hudomušen. Dobre volje in smisla za humor mu vsekakor ni
manjkalo. Za slovo sem ga še slikal (»vsaj srajco bi si oče zatlačil za pas,« je pozneje
opazila njegova hči), to pa je bilo v njegovem življenju tudi zadnjič. Videl pa
sem ga še enkrat, skoraj leto dni pozneje.
Bilo je v avgustu 1963. Mesec dni pred tem sem se spoznal z mladim sarajevskim
botanikom Cedom, dandanes avtorjem uspelega dendrološkega atlasa Jugoslavije.
Prenočila sva na senu -na koncu doline, 17. avgusta pa odšla do Bale. Vreme se je
temeljito pokvarilo, tako da sva kar tri noči mehčala deske na podstrešju balenske
sirarnice. Prvo noč sva čutila vse kosti, drugo noč le še polovico, tretjo pa sva spala
kot ubita. Ulilo se je takoj, ko sva se namenila priti kam više. Le do Lepoč in pod
Briceljk sva prila, drugače pa sva štela ovce. Koliko jih je utegnil prešteti Sendtner,
že vemo. Midva koz nisva več našla, ovac pa je bilo 350, ob le nekaj pastirjih,
ki so trpeli v mokrem vremenu. Se zdaj me strese, ko se spomnim na molžo mokrih
in premraženih ovc. V zapiskih tistih dni najdem še podatek, da so drobnico prignali
na Balo Vsako leto 1. julija, odgnali pa 21. ali 22. septembra. Ce hočem biti
Klužami, če pa je časa več, skočim še više v dolino. Travnik pred Ivančevo domačijo
3
Tako pravijo v Posočju gladki bilnici (Festuca calva), endemični travi slovenskih Alp. Zelo je pogostna
na sončnih pobočjih, pa tudi zelo žilava in bodeča.
Nad zakraselo planoto se razgledujeta Stador (levo) in Morež (desno) Foto T. V/raber