Oktober - Planinski Vestnik

Vrh Moreža od severovzhoda Foto T. VVraber
je že dodobra zasul prod, ki so ga nanesle narasle vode. Še pa je živo na domačiji
točen, moram priznati, da sem te podatke zapisal v sedanjem času. Navajam jih
v preteklem, ker planine Bale ni več. Živeti" je prenehala pred našimi očmi, zaraščajo
se steze, nemoteno se rede modrasi in gadi. Se malo, pa ne bo znal nihče
več povedati, kje so Jezerca, Prevala, Na Škarjo, Oplačnica, Veliki Vršič, Mali Vršič
in še nešteta druga.
S Cedom sva po treh dneh čakanja na lepo vreme izgubila potrpljenje in Morež
se je še enkrat ubranil obiska, tokrat zadnjič. Na poti iz doline sva obiskala Mlekuža.
Ležal je v postelji, ki jo je zapustil šele, ko je moral na svojo zadnjo pot. Bil sem
vojak, ko sem izvedel, da je 29. decembra 1963 umrl.
Kako sem na Morež končno le prišel, sem povedal na začetku. To je bilo 21. septembra
1965. Od tedaj je minilo deset let. Tu in tam se mimogrede še oglasim
v Bavščici, pozdravim družino Mlekuževe hčere, ki prebiva v Zabrajdi kmalu pod
Toneta Sulerja, ki nič več ne pripravlja sira na Beli. Rad slišim tisti prijazni bovški
pozdrav »se zveselim vašega zdravja«, ko prideva skupaj.
Marsikdaj bi rad še pretaknil v gorah nad Bavščico. Prehodil bi greben od Svinjaka
do Grintavca. Le kdaj ga bom zares? Lani sem obiskal sina, ki je taboril pri Kalu.
Skoraj mimogrede mi je omenil: Veš, oči, bili smo na Svinjaku. Zdaj vem, kdo me
bo vodil nanj, naprej pa si bova pot poiskala skupaj!
Postskriptum. Seznam slovstva, ki sledi, je po vsem, kar sem na Morežu doživel, hudo
birokratska zadeva. Ker pa mi je takšen način delovanja prišel v kri, naj ga vendarle
priključim, tudi v opravičilo za tiste bolj puste odstavke, ki so mi prišli
s peresa. Ze vidim, da se mi je zapisalo: brez Sendtnerja, Tommasinija, Marcheset-
579 tija, Freyerja ali Turne moj moreški šopek sploh ne bi bil tako pisan in bogat, kot je.