Oktober - Planinski Vestnik

neje ogledal šele doma. Se droben nasvet: z normalnim objektivom boš ob teh
silnih razsežnostih bolj malo opravil...
Z vrha se obrnemo proti jugu, po gruščnatem pobočju, ki preide v hrbet. Najzahtevnejši
del poti, ki je terjal zbranost, je za nami, ob najlepšem vremenu smo brez nezgode
obiskali tri vrhove; zadovoljni smo in sploh ne čutimo utrujenosti. Pot nas bo zdaj
vodila samo še navzdol, in ta pot postaja naenkrat vedno bolj zanimiva. Grušč in
skalovje sta v vršnem predelu skoraj brez rastlinstva. Drugače je tukaj, kjer se je v bolj
uravnanem svetu vendarle nabralo nekaj prsti. Srečujemo cvetje. Zlasti lepa je vijolica,
ki smo jo občudovali že včeraj in o kateri mi dr. Tone Wraber sporoča, da »taksonomsko
sploh še ni zadovoljivo pojasnjena«. Njeni veliki cvetovi so vijoličasti, niže
spodaj pa srečujemo tudi rumene in pisane. V najlepšem cvetenju je Handlov grobeljnik
(Alyssum handelii). Ne morem se ubraniti: sklonim se s praktico k najlepši
blazinici živo rumenih cvetov v zavetju skalnate razpoke ter si jih s predlečo od blizu
»utrgam« za spomin.
Preden se poslovimo od olimpijskih višav, se povzpnemo še na Antonov vrh
(Agios Antonios, 2815 m), potem se začnemu spuščati naravnost proti jugu, kjer naj
bi nas kakšnih tisoč metrov niže na gorski cesti čakal avtobus. Koprneče ga čakamo
v neusmiljeni opoldanski pripeki, in ko ga ob domenjeni uri ni na spregled, mu pohitimo
nekaj kilometrov naproti (ne slutimo, da zaradi nizkega podvozja ni mogel
čez nedolžen jarek). To znamenje neuničljive dobre volje prikliče nad nas v Grčiji
silno redek poletni pojav: deževne oblake, ki nas dobrodejno orosijo s svojo vsebino.
Egejski ciklon se že napoveduje. To nas spravi na noge. Od znožja nas loči nadaljnjih
dobrih tisoč višinskih metrov - pot, ki nam bo ostala v neizbrisnem spominu.
Ko smo naposled vsi prepoteni, izsušeni, zaprašeni in ožgani od sonca pri avtobusu,
je najhujše pri priči pozabljeno. Ostanek utrujenosti preženemo iz mišic in kosti z
vročo prho v novem hotelu v Larisi.
V načrtu imamo tudi vzpon na Parnas, gorovje, v katerem dosega vrh Liakura višino
2457 m. Medtem ko leži Olimp v severni Tesaliji, se je treba za obisk Apolona in muz
napotiti v Beocijo. (Po višini drugo gorovje Grčije je Pind, v katerem meri vrh Smolika
2637 m.) Spotoma se ustavimo v znamenitih Delfih, prenočimo pa v Itei, delfskem
pristanišču.
Spet je treba zgodaj vstati, odhod je »ob šestih«. Avtobus nas ob svitu potegne
najprej skozi neskončne oljkove nasade - med njimi je precej prababic, ki so jih
posadili v antičnih časih - nato se požene navkreber po lepo speljani cesti (grške
ceste je treba sploh pohvaliti) do Arahove (943 m), kjer se nam pridruži vodnik Nikolas.
Na zahodnem koncu v pobočje Parnasa prislonjene vasi se ostro odcepi asfaltirana
gorska cesta proti severozahodu, v notranjost pogorja, ki ima značaj valovite
visoke planote, iz katere se vzdigujejo poleg številnih hrbtov tudi najvišji vrhovi.
Največje presenečenje na njej so razsežni jelovi gozdovi (grška jelka, Abies cephalonica).
Imamo vtis, da smo na Pokljuki. Sem sekira v antičnih časih in tudi pozneje
ni zašla - spravilo lesa od tod bi bilo v tedanjih razmerah nemogoče - in tako lahko
iz tega ostanka rekonstruiramo podobo nekdanje grške gorske pokrajine...
Asfaltirano cesto je treba po nekaj kilometrih gladke vožnje zapustiti. Gozdna
cesta se vijuga po pravih brezpotnih kraških tleh, vzpenja se do višine 1900 m, kjer
zagledaš med zadnjim drevjem bedne ovčarske stanove, ki se od prazgodovinskih
časov niso prav nič spremenili, zraven njih pa trope ovac. Kmalu obstanemo pri
skromnem zidanem zavetišču, ki stoji na koncu ceste na odprtem svetu (gotovo ne
gre za naravno gozdno mejo, temveč za požigalniško širjenje »pašnikov«). Odtod
se odpira pogled na veliko skalnato grmado enega izmed vrhov Parnasa. Pokrepčamo
se kar stoje zunaj na terasi - notranjščina je pretesna - Nikolas nam na plinskem
štedilniku skuha čaj in nato se odpravimo proti vrhu.