Oktober - Planinski Vestnik

Trbovljami. Nekaj časa sem kraljevala na dveh kolesih, v klancu in po grobem kamenju
pa sem se preselila v platneni nahrbtnik, moje prevozno sredstvo pa je za
nekaj uric romalo v bližnjo koruzo.
Čim več svečk je bilo na moji praznični torti, večji so bili problemi z malo požeruhinjo
in tiranko. Vsi otroci so lahko odšli na nedeljsko matinejo, na dvorišču so se
podili za žogo, nečimrna Urška pa je morala sleči nedeljsko obleko, si natakniti
zoprne hlače in obuti visoke čevlje. Krokodilje solze so mi tekle po licih, mnogokrat
me je na hrbtu bolel želodec in v trebuhu grlo, pa ni nič pomagalo. Morala
sem s starši in sestro v tiste grozne, strme trboveljske rovte.
Usmiljenja ni bilo in hvaležna sem jim za to. Zastrupili so me z lepoto, pojedla sem
drogo, ki je zame najslajša in najdragocenejša. Vzljubila sem gore, kilometre kamnitih
plazov in sneženih pobočij, rdeče markacije ob stezah, mrzle železne vrvi, kline
v steni, možice na osamljenih vršacih. Tako so me vzgojili.
Biseri in drugi čudeži
Prerasla sem kahlico, stara sem bila že šest let. Deklič z velikim konjskim repom pa
je mislil, da je že neznansko velik in pameten. Kmalu sem dobila prve pumparice
in gojzarice, pripravljali smo se na pomembno, zgodovinsko avanturo: Pamža so
vlekli na kralja slovenskih gora. Vztrajno sem hodila kar sedem ur na dan, pozabila
sem na utrujenost in na privlačni očetov hrbet. »Če sem planinka, se ne smem nositi,«
in tako sem se začela seznanjati z osnovami visokogorske etike. Včasih pa je bil breg
le prestrm in žeja prehuda. V roke je moral pljuniti oče. Kot igralec v kakšnem manj
znanem podeželskem gledaliču je igral vse vloge v svoji predstavi. Zgodbe o kravicah,
skrivnostnih palčkih in vilah so me prenesle v deveto deželo, z odprtimi ušesi in usti
sem se tako nevede približevala mogočnim skalnim gmotam občudovanih Julijcev.
Včasih pa niso pomagala niti pravljična bitja. Takrat so me vpregli na vrv in v hipu
sem se spremenila v živahnega žrebička.
»Ihaha, ihaha,« je odmevalo po dolini Krme, redki obiskovalci pa so začudeno občudovali
smešni postavi očeta in hčere, ki sta veselo poskakovali in rezgetali proti
Bohinjskim vratcem. Nekateri so me občudovali, drugi očitajoče zmigovali z glavami:
»Kaj le vlečejo otročička sem gor! Doma ga naj pustijo! To je pa že preveč!«
Jaz pa sem srečna tekala med cvetkami, si že pomagala z železnimi vrvmi in iskala
dobrih skalnih oprimkov. Med kamnitimi gmotami sem opazila drobne kristale kamnite
strele.
»Glej, to čudo! Saj na Triglavu rastejo pravi, pravcati biseri!«
Aljažev stolp pa se mi je zdel privlačna hišica za moje punčke, varno skrivališče za
številne bisere, ki so se stiskali v žepih vetrovke. Pod nami pa je veličastno lebdelo
mogočno megleno morje ,debel plašč beline je tesno ovil ožarjene konice bližnjih očakov.
Samo šest ljudi je lahko ogledovalo svojo senco v čudnem ogledalu kondenziranih
kapljic, okoli glave pa smo nosili svetniški sij. Narava je bila neskončno radodarna,
podarila nam je glorijo, čudovit dar. Se danes se lahko posmehujem »veliki planinki«,
ki je na 2864 metrih jahala očetove rame in čakala ptička iz mamičinega fotografskega
aparata. Navzdol je šlo bolj po zadnji plati, moje hlače pa so postale kakor
kakšna Picassojeva skica.
Vsako poletje smo se vračali, vsakokrat smo jo staknili. Z osmimi leti sem prilezla po
Bambergovi na vrh Triglava. Vračali smo se že proti Luknji. Uro od Doliča pa so nas
ostre puščice na nebu in silovit naliv prisilili pod previsno steno. Zemlja se je kar
tresla, mogočno grmenje je igralo divjo simfonijo, zavetje se je spremenilo v potok.
Precej časa smo kot nebogljene miške čepeli drug ob drugem in se hrabrili. Počasi
se je neurje umirilo, izkoristili smo kratkotrajno premirje na »triglavski fronti« in jo
s polno paro zakuhali v breg. Mogočen slap je padal na karavlo in poskrbel za našo
zanemarjeno telesno higieno. Hočeš —nočeš, morala sem skozenj. Še danes nisem
pozabila tiste čudne toplote, ki je nenadoma oblila moje telo. Kmalu sem začutila