Oktober - Planinski Vestnik

Je katera premalo? Štetje ovc na Bali (avgust 1963) Foto T. Wraber
Spomniva se, da bi lahko malo posegla v nahrbtnik, saj doslej za to ni bilo časa.
Na travnatem grebenčku si izbereva mehak prostorček, z nogami zabingljava v Koritnico
in se sproščeno razgovoriva. Srečen sem. Morež (2261 m) ni več neizpolnjena
želja, z njegovim vrhom sem vstavil najbolj zaželen cvet v šopek, ki ga že tako
dolgo zbiram. Nenavaden je ta šopek, tako raznovrsten, da ga še sam komaj pregledam.
Cvetovi v njem so: vrhovi, pobočja, sonce, dež, ovce na Bali, zategli klici balenskih
pastirjev, močvirje v Lepočah, spanje na deskah, trdnjava v Klužah, Artemisia
atrata, sirotka, Marchesetti, koprive, preteklost (ne moja), sedanjost, moja lastna sedanjost
(na obroke) in še enkrat preteklost (tokrat moja), saj je bil Morež v preteklosti
nekaj let moja sedanjost v sedanjosti, ko to pišem, pa je preteklost, vendar z upanjem,
da s prihodnostjo. Za zdaj pa je šopek vendarle povezan in ko ga pregledujem, presenečen
ugotovim, da je hkrati odgovor na vprašanje, kaj mi pomeni planinstvo. Kar
čudno se mi zdi, koliko misli lahko posvetiš enemu samemu vrhu, ki je povrh vsega
še skromen, neočiten, nevsiljiv in skoraj nepoznan. Takšen pa je le navidez, kajti v
resnici me je notranje bogatil, najsi sem bil pri njem na obisku zares ali pa samo
v domišljiji, med branjem knjig in člankov. Gora ne doživljam samo v neposrednem
stiku z njimi, temveč tudi daleč od njih.
Zapisal sem že:
Zanimal me je Morež, ki stoji na drugi strani Bavščice. 2e I. 1842 je botanik Sendtner
opisal svoj vzpon na ta malo poznani vrh (Plan. vestnik 58: 544, 1958).
O cvetnem Morežu v grebenu Loške stene bom enkrat spregovoril sam, ker je vreden
posebnega opisa (Plan. vestnik: 63: 308, 1963).
Boginja Flora mi je bila tokrat naklonjena in me je popeljala skozi svoje vrtove na
Jalovcu, Malem Ozebniku, Bavškem Grintavcu in Morežu (Plan. vestnik 66: 105, 1966).
Za Morež sem se začel zanimati zaradi botanike, če Sendtner ne bi opisal svojega
vzpono nanj, zanj mogoče še danes ne bi vedel. Sendtnerjev opis ima sicer pretežno
botanično vsebino, vendar je napisan v povsem planinskem duhu, pa bi ga ob priložnosti
kazalo prevesti in objaviti. Iz tistega ali še bolj zgodnjih časov poznamo
le malo planinskih spisov iz slovenskih gora. Ko se jih poskušamo spomnili, se najprej
ustavimo pri Hacquetu in njegovih delih. Zdaj, ob bližajoči se Triglavovi dvesto- 570