Oktober - Planinski Vestnik

Po šestih urah smo zopet pri avtomobilih in se nacejamo z vročim čajem, ki sta
nam ga pripravila prijatelja, nad vsem tem v bistvu nepomembnim dogajanjem
pa v rožnatih odtenkih žari na nočnem nebu brez zvezd, ki jim sonce izpija svetlobo,
divja Hekla, gora, ki je resnično vredna imena vikinške boginje.
Spati se nam ne da, ker se teh svetlečih noči še nismo privadili, zato se odločimo,
da se odpeljemo stran od te črne lave in mrzlih vetrov, v bolj prijazne ravnice,
k obali ene izmed neštetih islandskih rek, ki se v brzicah pretakajo k morju. Tam se
človeško oko lahko spočije na revnem zelenju in redkih obdelanih krpah zemlje, ki
pričajo o neuklonljivosti človeka, četudi se bori z najbolj krutimi naravnimi silami,
a ne odneha, kljubuje in vztraja in na koncu zmaga, često pa je premagan in za
njim ne ostane niti najmanjša sled...
Daleč smo že, a še vedno Hekla obvladuje vse obzorje in naši pogledi se kar ne
morejo ločiti od nje, saj se dobro zavedamo, da ni veliko možnosti, da se bomo
z njo tako od blizu še kdaj srečali. Vsak zase si jo hočemo čim bolj vtisniti v spomin,
ki bo z nami živel vse naše življenje in nas v dolgih zimskh nočeh za toplimi
zapečki naših domov spominjal na polnočno sonce Islandije in na ognjeno goro,
domovanje vikinške boginje Hekle.
V odpravi na Island smo sodelovali: Tone Fornezzi kot vodja, dr. ing. Tone Jeglič,
Mitja Košir, Egon Kragelj, Vane Brajnik in Radko Polič.
m
Povzpeli smo se na ledenika Orefajoekull in Thoris|oekull, pa na se delu|oci vulkan
Heklo. Sicer pa na otoku ni bilo drugih alpinističnih ciljev.
ČEZ JAVORNIK IN STRMEC
LADO BOZIC
z Predgriž pri črnem vrhu sem pohitel po cesti čez črnovrško polje proti Lomem.
Cesta prav kmalu zavije v severno vznožje Javornika, se počasi vzpenja in na čistem
iz gozda se že odpira pogled na Spodnje Lome. Skozi Gorenje Lome moram in nato
v breg proti Javorniku. Lome so raztreseno naselje pod nogami Javornika in se
raztegujejo tja proti Godoviču in proti Novemu svetu. Razredčene kmečke hiše so
raztepene po jasah sredi lepih smrekovih gozdov. Pokrajina je slikovita in razgibana,
človek se kar ne more načuditi, da je toliko pestre lepote posute v tem kotlu
med glavnima prometnima žilama, med cesto od Godoviča na Črni vrh in iz Godoviča
na Hotedršico. Na lepem številu trdnih kmetij gospodarijo umni kmetovalci.
Polagoma sem sopel mimo mogočnih in ponosnih hiš in se znašel na križišču. Glavna
se potegne po dolini in skozi gozdove doseže Hrušico. Od nje se odcepi na desno
pot proti zadnjim hišam v Gorenjih Lomeh. Po tej sem obrnil, bil kmalu pri bajtah
in že sem zavil naravnost navkreber v kraljestvo Javornika. V strmino ni ravno
najboljša pot; star kamnit kolovoz, v deževju ga zdelujejo vode, ki se zlivajo z bregov
proti dolini. Pehal sem se po drči in po bukovem gozdu. Pot jo trmasto maha
v zahodno smer in ko doseže skrajno zahodno točko, jezno zavije proti vzhodu in
prečka širokoplečna severna pobočja Javornika. Tu se pot nenadoma izboljša. Pravijo,
da je to nova cesta na Javornik. No, nova ravno ni, je pa zelo izboljšan stari
kolovoz. Lepo se vzpenja, naporen ni. Pravi sprehod po debeli plasti suhega bukovega
listja. Posebnega razgleda seveda ni. Po dobri uri nič kaj utrujajoče hoje že
obstojiš pred Pirnatovo kočo na Javorniku.
V koči ni bilo gneče. Oskrbnica, doma iz bližnjih Vodic, je prinašala kurjavo in pravkar
zakurila. Dan je bil lep in pričakovala je večje število izletnikov in turistov.