Oktober - Planinski Vestnik

Iz vsega tega se vidi, kako temeljito je Tommasini raziskoval floro primorskih
Julijcev. V poročilu, iz katerega črpamo naše podatke, načrtuje Tommasini že delo
v letu 1842. V mislih ima Razor, ki ga je Sendtner res tudi dosegel, ter »Osebnik med
Mangartom in Morežem«, ki je vsekakor naš Jalovec. Za tega pa vemo, da je na svoj
prvi dokumentirani vzpon moral počakati do 2. Vili. 1875, ko je Koritničan M. Černuta
skupaj z A. Strgulcem pripeljal na vrh inž. Wurmba iz Beljaka. Ne vemo, kaj je
Sendtnerju preprečilo stopiti na vrh Jalovca, saj je bil odličen alpinist, poleg tega pa
že v opisu vzpona na Morež ne dvomi, da se mu bo »Osebnik« posrečil.
Ekskurzija na zahodna pobočja Triglava in Kanjavca ter na Velo polje (12.-14. VIII.)
je bila seveda namenjena iskanju Scabiose trente, ki pa ni bilo uspešno. Za planinskega
zgodovinarja pa je v zgornjem seznamu nedvomno zanimiv podatek, da sta
napravila Sendtner i'n Tommasini prvi dokumentirani vzpon na Bavški Grintavec. V
slovstvu, tako najprej pri Kugyju (1894: 589), nato pa tudi v »Našem alpinizmu« (Kajzelj
1932) beremo, da sta bila prva turista na Grintavcu E. Taucer iz Trsta, ki je na
vrh prišel skupaj z Ivanom Mlekužem iz Bovca I. 1869. Kugy piše »Ivan Mlekuž iz
Bovca«, zaradi česar ni nujno, da bi bil ta Mlekuž stari oče Ivana Mlekuža-lvanca,
o katerem bomo kmalu spregovorili. Tako namreč domneva Lovšin (1961: 166). Priimek
je na Bovškem kaj razširjen.
Sendtner je odšel na Morež v zgodnjem jutru 3. VIII. 1841. S seboj je imel vodnika
Andreja Tončiča, ki ga kot izkušenega moža, v zadostni meri veščega tudi nemščine,
priporoča vsem botanikom. Trdnjava v Klužah je bila tedaj v razvalinah in je dajala
izredno romantičen videz, medtem ko pogled v sotesko Koritnice takšne s šibkimi
živci prav lahko navda z grozo, piše Sendtner. Na koncu Bavščice je Sendtner najel
še neimenovanega domačina, divjega lovca, ki se je spoznal na Morež. Ob devetih
zjutraj so vsi štirje prišli (z njimi je bil Sendtnerjev koder, nedvomno eden prvih
psov na visokih vrhovih Julijcev) do Bale, kjer pa so se lahko odžejali le s sirotko.
Mleko je bilo pač treba naročiti vnaprej ali pa priti k molži. Sendtner piše, da je na
planini osem do deset kožarjev, ovac in koz pa 800 do 1000. Ljudje so dobri in zeliščarja
radi prenoče, pa še desko dobi, da mu ni treba ležati na ilovnatih, vlažnih
Ivan Mlekuž iz Bavščice, Tumov vodnik
na Morež (4. IX. 1962)
573 Folo T. VVraber