Oktober - Planinski Vestnik

ki je še ostal pod steno. S prsti otipava hladno skalo. Teren ni težak, zato ne zabijava
klinov. Zabijeva varovalni klin. In še enega - da bo bolj držalo. Zdaj sem jaz
na vrsti. Precej sem neroden, trd, nisem se še dobro ogrel. Snežni plazič je kakšnih
trideset metrov pod nama. Kdo bi si mislil, da je tako krhka skala. Oprimki se pulijo
izpod rok. Neprijeten občutek me navdaja. Zabiti bo treba. Noče prijeti. Poskusim
drugje. Klin veselo zapoje. Popusti, nagni, popusti. Le počasi napredujem po skopih
stopih in oprimkih. Stena se je že dokaj uprla, vse manj je oprimkov in stopov. Nad
seboj vidim poličko. Tja moram priti. Zdi se mi, da nisem plezal prav. Stojišče pod
menoj bi moralo biti jevo, jaz pa sem točno nad njim. Torej desno. Previdno prečim.
Oprimki so redki, majavi. Ce mi tu zdrsne... Nehote pogledam navzdol. Ne, tu ne
smem pasti. Med plazičem in menoj je samo zrak. Dalje! Desno od mene zagledam
viseč pomolček. Do tja moram priti. Od lam mi bo prosta pot do poličke. Vrv me vleče
navzdol, težavo dosežem pomol, bolj strm je, kot sem mislil. Noga hoče zdrsniti.
Obesim se na roki. Kaj zdaj? Kam naj zabijem klin! Prijatelj pod menoj vpije, da
bo kmalu konec vrvi. Poskušam nazaj. Ne gre. Kako sem le prišel do sem? Roke
trpijo, pod menoj je stena previsna. Vidim samo bleščeči snežni plazič. Desno naprej
ne gre. Oprimek nad menoj je previsoko. UjeJ sem se v past. Zakaj nisem bolj pazil
na smer? Če bi se vsaj lahko držal samo z eno roko! Ne morem. Loteva se me strah.
Ne kolnem, ne robantim, noga hoče drseti, prsti na rokah so mi že čisto otrpnili,
čutim, kako me zapušča moč. Ne, ne smem spustiti. Prijatelj nekaj vpije, ne razumem
ga, misli begajo, zajel me je brezup. Skoraj se vdajam. Ne, ne smem, še se moram
držati. Rok ne čutim več. Tedaj mi zdrsne noga, konec je, konec, prsti popustijo.
Kakšno olajšanje. Ni se mi več treba boriti. Čas se je ustavil. Padam, paaam. Kdaj
bo konec tega? Čutim sunke, bolečin ne. Ali je res tako lahka smrt? Brez bolečin.
Kaj bodo rekli domači, dekle? Nekaj belega se mi neznansko hitro približuje. Čakam
udarec, takrat bo konec vsega. Teaaj me neznana sila ustavlja, bila je vrv. Spet
popusti - z glavo se zarijem v belo gmoto. Nič bolečin, samo nekaj toplega mi polzi
po obrazu, po telesu.
Pričnem se vračati v resničnost. Kje sem? Z rokami in usti grabim krvavi sneg. Sam
sebe slišim, kako stokam, toda še vedno ne čutim bolečin. Tam leži nahrbtnik. S težavo
se malo pomaknem, nato obupam. Dolgo, dolgo ležim v snegu. Kje je prijatelj? Je
živ? Neka senca se mi bliža. To je on. Skloni se k meni in nekaj pripoveduje. Nič
ne razumem. Z zobmi odvezuje vozel na mojih prsih. Telo se je pričelo oživljati.
Desna roka me boli. Na obrazu toga bolečina. V hrbtenici me ob vsakem premiku
močno zaboli. Zdaj razumem prijateljeve besede. Stran morava od tukaj, tu pada
kamenje. Vzdigne me na noge. Poskušam hoditi, pa me noge ne ubogajo, hrbet me
bdi... Na ruševju mi pripravi ležišče. Vode! Vode... Dobro, da si ti tukaj. Pokličem
ga. Kje je? Odšel je v dolino po ljudi. Sama ne prideva nikamor. Pogledam
v nebo. Megle se podijo okrog vrha. Gora! Otresla si se neizkušenih samozavestnežev.
Nato preneham misliti. Čakam. Cela večnost je minila, ko zaslišim nejasno
govorico. Prijatelj me kliče - hočem mu odgovoriti, pa me duši nekakšna kepa v
grlu. Najraje bi zajokal. Ne, ne smem. Kaj si bodo le mislili. Stokanja se ne morem
vzdržati, ko me na nosilih nesejo v dolino. Gora je ostala za nami, ponosna, nepremagana.
Stresla naju je s sebe, prijatelj moj! Kje si? Tukaj. Z rokami, s katerih
ti je vrv posnela kožo, ko si me hotel zaustaviti, me nosiš. Lepo je imeti prijatelja,
biti prijatelj nekomu. Se še spomniš, ko sva brala: »Gora ni hotela.«
Hvala, gora, ker si mi prizanesla. Hvala tebi, prijatelj in dobri ljudje, ki ste mi
v tistih težkih urah nesebično pomagali.
2. V TRIGLAVSKI STENI
DRAGO
BREGAR
Slonel sem za mizo. Ropot strojev, ki so se vrteli okoli mene, se je vse bolj oddaljeval.
Nenadoma mi je padel iz rok svinčnik, skoraj sem zaspal. Za menoj so prišle posledice
neprespane noči. S takim delom seveda nisem bil zadovoljen, zato sem se
neopazno izmuznil iz oddelka. Deset minut res ni veliko, a človek se le dobro osveži.
Z Romanom sva imela vedno zanimive pogovore, zato sem se napotil k njemu in tudi
tokrat se nisem zmotil. Zalotil sem ga pri delu klišejev za Plezalni vodnik po Julijskih
Alpah. Pred sabo je imel na delovni mizi sliko mogočne severne stene Triglava z
vrisanimi smermi. Tako sva bila po naključju med prvimi, ki smo imeli del tega vodiča
v svojih rokah. Seveda sva imela le sliko, samo sliko in nič drugega. Ugotovila sva,
da bi bila 17d (smer v Triglavski steni) kar primerna za najin začetek. Roman ie
malce računal name, ker sem že imel eno smer, jaz pa sem računal nanj, ker je velik,
pa čeprav bi šel prvič v steno.