Oktober - Planinski Vestnik

vov, prvi zimski vzpon iz Bivaka II. čez Dovški Križ po grebenih na vrh Široke peči,
prvi zimski prehod iz Bivaka II. skozi ozebnik (grlo) v škrbini med Srednjim in Visokim
Rokavom ter v Kotel in na vrh Škrlatice in še nešteto ponovitev.
2e iz tega se vidi, da smo v tistih časih zelo intenzivno in včasih kar pionirsko gojili
tudi zimsko alpinistiko, čeprav so nam nekateri, ki niso podrobneje poznali nas in razmer
- zaradi nekega mojega sentimentalnega mladostnega vzdiha v Neuhojenih
potih: »Oh kdaj pač prideš spet, poletje?« - nekako očitali, da se držimo samo
»suhe skale«, pozimi pa Rožce. To pa še zdaleč ni bilo res! Posebno Korenini, Frelih,
Brojan, Arih in midva z Jožem smo največ uživali prav v zimski plezariji, v zimskih
vzponih (večinoma peš, brez smuči!), ki smo jih vsi šteli za višek sposobnosti in
planinskega užitka. Tako smo kar nekaj let še in še naskakovali v številnih zimskih
zaradi vremena in snežnih razmer brezuspešnih pohodih in oblegali Kotovo špico,
dokler je 19. marca 1939 nismo zmogli s Kotovega sedla in po zapadni steni s Koritniške
strani do vrha. Veliko smo hodili zadnji dve leti pred vojno tudi v Zapadne
Julijske Alpe, kjer sva 29. 6. 1939 s Koreninijem in dr. Stanetom Tominškom med drugim
v severni steni Poliškega Špika-Montaža občudovala Ojcingerjevo polico, ki pa bi
bolj zaslužila ime Jožeta Komaca-Pavra, saj je prav on na tem znamenitem mestu
junaško razvozlal kritični položaj in rešil vso druščino katastrofe. Skupaj smo preplezali
severovzhodni raz Višnje gore. Posebno enkratno in nikoli pozabno pa je bilo
naše doživetje, ko smo skupaj s Francetom Avčinom kot tretjo ponovitev celotne
smeri po »Božanskih policah« Višnje gore obkrožili ta prečudoviti gorski masiv in
dramatično bingljali v previsih Viševe severovzhodne stene, kar sva z Avčinom popisala
vsak v svoji knjigi. Korenini je bil vedno trden in zanesljiv člen v naših plezalnih
navezah, z njim je bilo užitek plezati.
Karel Korenini je bil izreden prijatelj, požrtvovalen in nesebičen tovariš, duhovit
sogovornik, vedno vedre volje in vnet zo prijazno šalo in zdravo planinsko zabavo.
Tak je bil tudi še, ko ga je usoda prizadevala z mnogimi težkimi preizkušnjami in življenjskimi
tegobami. Svoje bolečine in skrbi je možato prenašal, nikoli jih ni natovarjal
drugim.
Ko smo v dveh navezah plezali severno steno Rigljice v Martuljku, sem v previsu nad
njim, ki me je varoval v plitvem kaminu tik nad več stometrskim prepadom, omahnil
z višine 4 metrov prosto naravnost njemu v naročje. Njegove krepke in dobre roke
so nama obema rešile življenje! Tudi takrat »gora ni hotela!«
Njega pa je 19. avgusta 1966 vendarle obiskala gorska nezgoda: Ko sta se s prijateljem
dr. Marjanom Ogrizkom, ki se je nekaj let za tem smrtno ponesrečil v masivu
Kukove špice v Možicah, vračala po ozebniku med Srednjim in Visokim Rokavom, mu
je - prav sredi njegovega najljubšega sveta - na ledu spodrsnilo, da je padel nekaj
metrov čez skalni skok in se precej težko ponesrečil. Od takrat naprej ni bil več
za težje alpinistične vzpone. Vendar je svoj prosti čas - upokojen je bil leta 1967 -
še vedno posvečal goram in spominom nanje. Kolikokrat sta s Čopovim Jožem, ki ga
je 1968 priklenila na dom zahrbtna kap, obujala spomine in »moževala« o hribovskih
rečeh.
Tako je torej odšel spet eden izmed že redkih iz »stare skalaške garde«.
Prebiram vestni in natančni dnevnik Matevža Freliha, ki je padel kot partizan na
Mežaklji konec septembra 1944, prav na moj rojstni dan. Na vsaki strani, skoraj
ob vsakem pohodu, na vsakem datumu piše: »Korenini, Korenini, Korenini!« Človek
se za nazaj čudi, koliko tega smo oblezli in preleteli brez avtomobilov, brez tehnike
in zadostnega znanja.
Kako neusmiljeno, dosledno in neizprosno se prazni oder naše igre, ki se ji sedaj že
reče »klasični« ali pa celo »bivši« alpinizem! Za nas »tedanje« so bila to leta nepopisne
sreče in radosti.
Vendar v slovenski planinski srenji in njeni organizaciji ne morejo biti nikoli pozabljeni
taki stebri njenega nastanka in razvoja, kot je bil med njimi tudi Drago Korenini.