Oktober - Planinski Vestnik

Pohitel sem na vrh Javornika in se potegnil tudi na novi leseni stolp, raz katerega
je lep, širok razgled po slovenski domovini. S stolpom je vrh spet pridobil svojo
nekdanjo vrednost in pomen. Skrotovičena bukovina ga je bila že popolnoma prerastla
in mu zaprla razglede. Sedaj je vrh za nekaj let spet rešen in bo za obisk bolj
vabljiv. Vrnil sem se v kočo, se malo podprl in pokramljal z oskrbnico, nato pa krenil
po markirani poti prek Sajsne ravni proti Črnemu vrhu. Na Soldaškem vrhu sem zapustil
kraški svet, ki se prevesi v gozd po severnih bregovih. Cez jase in senožeti sem se
spustil na Sajsno ravan in se zatekel v Furlanovo domačijo.
Zaselek Sajsna ravan s številkami Kanjega dola ima tri kmetije, postavljene druga
blizu druge v reber. Tu je pri Furlanu, tam pri Pehaniju in končno pri Tiču. Poleg teh
kmetij je še kmečka bajta zgoraj na sedlu, odmaknjena od poti. Tu je pri Snežnikarju,
kjer gospodarijo tri ne več mlade samotarke. V te kraje so že davno prišli prvi
naseljenci. Furlanova hiša nosi na slemenu že precej desetletij. Na lesenem tramu
prek spodnje sobe je urezana letnica 1841, če pa pogledaš ogrodje kmečke mize,
odkriješ letnico 1833. Kaj je billo v resnici prej? Ali miza ali hiša nisem utegnil
raziskovati. Zanimali pa so me mogočni oboki in ime naselja. Pobaral sem gospodinjo,
če ji^ je kaj znanega o tem. Takoj me je opozorila, da ime ni slovensko, pač pa
nemško. Ko pa sem jo še potipal, če ve, kaj pomeni, se je samo hudomušno namuznila
in prikimala. Dalj nisem hotel drezati pa sem pogovor obrnil drugam. Kako
živijo? Živinoreja in gozd dajeta dohodke. Polni delovni sili sta pri hiši samo dve.
Otroka hodita v idrijsko gimnazijo. Vsak dan premerita pot do Črnega vrha in nazaj,
od Črnega vrha v Idrijo pa ju vozi avtobus. Bodočnost kmetije je torej jasna. Zanimivo
je, da so še po zadnji vojni gojili v teh bregovih lan in se oskrbovali z domačim
platnom. Zanimivo pa je tudi, da so po prvi svetovni vojni delali doma tudi volnene
odeje iz domače volne. Na vse to je ostal samo še spomin starejših ljudi.
Za slavo od Furlanovih še zgodbico, ki mi jo je natresel črnovrški rojak Ivan, ko me
je nato tudi spremljal prek Strmeča. Bilo je kmalu po prvi svetovni vojni, ko so tudi
tu gospodarili Italijani. Furlanov ded se je odpravil na božjo pot nekam v Furlanijo.
Tam je seveda moral opraviti svojo krščansko dolžnost. Pristopil je k spovedi. Na
drugi strani mreže v spovednici je sedel spovednik, ki ni bil vešč slovenskega jezika.
Tako sta začela vsak po svoje. Naš romar po slovensko, gospod po furlansko. Tak
dvogovor pa ni trajal dolgo, ker je izza mreže zarolvnelo: Parla furlan! (Govori furlansko!)«
Ded je ves navdušen takoj poprijel: »Ja, ja. Ali me poznate? Jaz sem Furlan
s Sajsne ravan.« Kako se je poznanstvo končalo, ali je bil naš možakar deležen
odveze, o tem zgodba molči.
S Sajsne ravni (ne vem, kje naj bi ta ravan le bila, saj je ves svet pripet v bregove)
sva se pognala z Ivanom za Furlanovo bajto v breg. Želela sva priti na vrh Strmca,
na katerem je razgrnjena Furlanova senožet. V najvišjem kuceljnu poganja vrh Polževke
(1100 m), ki nosi ime po nekdanji lastnici. Motovilila sva precej časa po senožetih,
skozi gozd, po gmajni in se končno znašla na cilju.
Vrh me je nemalo presenetil. Najprej sem se vprašal, kje sem doslej hodil, da sem
zanemaril tako imenitni vrh. To mi je bil res udarec po nosu. Tolikokrat sem bil na
Javorniku, sem pa me ni nikoli zaneslo. Včasih je človek res kot konj s plašnicami
na očeh. Hodi in hodi po uglajenih poteh in se ne ozira ne na levo ne na desno.
Presenetil me je predvsem razgled, ki najbrž prav nič ne zaostaja za razgledom
z vrha sosednega Javornika. Pa kaj hočemo, Javornik je že kar planinska romarska
postojanka in pika.
Na planem, sončnem in vetrovnem vrhu sem obstal. S severne strani se dviga v strmem
vzponu naravnost iz črnovrške planote. Prek tega brega teče pot na Kanji dol
in Javornik. Strmec je pravi gorski masiv, ki vzkipi iz planote v višino in se razvleče
daleč tja proti jugu, kjer se spusti v ravnico Malega polja. Proti vzhodu prehaja
v javorniško okolico, na zahodu pa ponikne pod asfaltno cesto v podol Mrzlega loga.
Po vsej tej več ali manj poraščeni gmoti je raztreseno naselje kakih deset hiš, ki tvorijo
naselje enakega imena: Strmec.