Oktober - Planinski Vestnik

France Kadilnik, ki v opisu tega vzpona v PV 1898, str. 104, brez ovinkov in krepko
po domače pove, da je »plezanje na Velikana po robu šembrano težavno!«
Sedemnajstletni Kugy je že nekaj let prej srečno prestal svoj ognjeni krst v južnem
ostenju Dobrača, kjer se je naučil, da »gore za šibke in slabo opremljene ne
poznajo usmiljenja«. - Kakor Kadilnika je tudi njega vodil stari, izkušeni Janez Klančnik
p. d. Šimenc iz Mojstrane. Prenočila sta v pastirskem stanu v Zgornji Krmi od
sobote na nedeljo. Zgodaj zjutraj sta že stala na Ledinah, kjer je takrat (neposredno
blizu sedanje Planike) »čepela prav majhna, na pol razpadla kamnita bajta Nem.
avstr. plan. društva. Nekaj v skale zagozdenih lesenih klad v prvem žlebu pod
Malim Triglavom in pri prvem vzponu onstran grebena na sam vrh, je bilo vse, kar se
na gori spominjam umetnih olajšav poti. Greben je bil precej ožji, kot je danes,
na nekaj mestih sršel ostrih lusk. Tako ni zgrešil vtisa name. Razgled me je globoko
prevzel in napolnil s pobožnostjo ...«
Tako je na kratko povzel opis tega velikega doživetja po svojem prispevku v Skofitzevi
»Botanische Zeitschrift« 1876 (gl. slov. prevod v Pet stoletij Triglava, 13. pogl.)
za svojo najpopularnejšo knjigo Iz življenja gornika (str. 28), kjer namesto Kadilnikove
»šembrane« preproščine pove v izbranejšem slogu, da je vzpon na Triglav veljal takrat
»še za alpinsko dejanje«. Bil sem blažen in ponosen, le malo v zadregi, kako naj
svojo lepo uspelo turo sporočim domov, zmerom tako hudo zaskrbljeni materi? -«
pristavlja ob koncu. Pa je bil mojster tudi v takih stiskah; pretkano se je izvil, kakor
da je bilo vse skupaj pravi ništrc.
V neizbrisnem spominu je ostal Kugy tale toliko zaželeni in skrbno pripravljeni prvi
vzpon na kralja Julijcev kakor še marsikateremu mladcu pred njim in za njim. Toda
ni ga, ki bi kdaj temu gospodarju višav izrekel mogočnejšo hvalnico, kakor je za vse
čase zapisana v Kugyjevi knjigi Iz življenja gornika:
»Triglav je bil idealna gora mojih mladih časov, tako kot Trenta njihova idealna
visokogorska dolina. Najvišji vseh Julijcev je. Iz Zlatorogove čudežne dežele se je
vzpenjal v moje sanje in jim dolga leta vladal. Ni je gore, ki bi ji bil postavil toliko
oltarjev kot njemu. Kako je utripalo moje srce in mu v gorečem hrepenenju hitelo
naproti, da je le čulo njegovo častitljivo, v pravljice opredeno, bližino bogov oznanjujoče
ime!... Mar ni meni v njegovih stenah in skalnih morjih vzcvetela, globoko
skrita v sladki poeziji, čudežna roža mojega srca, Scabiosa Trenta, tista, ki je mojemu
življenju v gorah toliko let dajala spodbudo in vsebino? Resnično, med listi, na
katerih je popisana zgodovina moje mladosti v gorah, ga ni, na katerega ne bi bil
zapisal svojih skrivnostnih znamenj očak Triglav.«
OBLEGANJE
STANE KLEMENC
epo sončno jutro naju je našlo nekje blizu Gamsovega skreta na vzhodnem robu
Kogla. Težko otovorjena sva se vsak zase in oba skupaj pogrezala v odmrznjen sneg.
Bilo je na prvo pomladansko nedeljo. Namenila sva se v Štruco, preplezat novo smer.
Kot mnogim je tudi nama že večkrat padla v oči markantna poč na desni strani
Strucine strehe, pod njo pa navpična zajeda, ki poteka skoraj čez vso steno.
Ker je vsake stvari enkrat konec, je bilo tako tudi z najino potjo. Ustavila sva se na
robu nasproti južne stene. Smer, ki sva si jo zamislila, se je videla od vrha do tal.
Prvo, kar sva ugotovila, so bile neugodne razmere. Pred nekaj dnevi je padlo precej
snega in stena se ga je šele zdaj otresala. Po zajedi navzdol je letel sneg, sem in
tja tudi kamenje. Ker nama razmere niso dovoljevale poskusa v »novi« smeri, sva se 606