Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
Skalnati blok, ki štrli in se nagiba nad črnovrško planoto, je Velika peč, okras črnovrške<br />
okolice in izredno razgledišče. V višino tisoč metrov sega ta razgledni črnovrški<br />
balkon z vasjo pod seboj. Vzpon sem gor je vreden truda.<br />
Slaba pot se spušča proti črnovrški gori. Toda preden jo dosežeš, moraš skozi<br />
obroče starih laških utrdb in bunkerjev. Med njimi je najvišji bunker v Mali peči.<br />
To je sestra in soseda Velike peči. Tudi Mala peč je turistična in izletniška točka,<br />
stopila pa je tudi v našo zgodovino NOB.<br />
Na vrhu črnovrške gore, kjer se asfaltno cesta prevali iz doline in teče nekaj časa<br />
po ravnem do Cenca, so bivši okupatorji zgradili v breg do Male peči in v nasprotni<br />
breg Špika množico trdnjav. Na tem območju je stalo tudi močno vojaško naselje<br />
z barakami in drugimi vojaškimi objekti, obdano s številnimi žičnimi ovirami in pregradami.<br />
Od tod so okupatorji obvladovali celotno črnovrško planoto tja proti Godoviču<br />
in Hotedršici in dostope iz idrijske doline. Varovali pa so tudi dohod iz Vipavske<br />
doline. V barake so strpali svoje številne vojaške enote, ki so bdele nad državno<br />
mejo in se pripravljale na svoj neslavni pohod v staro Jugoslavijo. Ko so zmagali in<br />
slovesno sedli na ruševine stare države, teh utrdb niso spraznili, še okrepili so jih<br />
za borbo proti partizanom. Ze zgodaj se je naš upor razplamtel tudi v teh krajih. Prvi,<br />
ki je delal Italijanom neprilike in jim stresal hlače, je bil narodni junak Vojko, ki je<br />
tod na Idrijskem gospodaril s svojo četo. V njegovem načrtu je bil napad na te<br />
utrdbe. Do akcije je prišlo 6. novembra 1942, pred tridesetimi leti.<br />
Vojko je enajstimi tovariši v noči prodrl iz javorniških gozdov, se prek Strmca približal<br />
utrdbam in napadel bunker pri Mali peči. V gluhi noči so prerezali žične ovire,<br />
Tudi druga skupina Italijanov se je umaknila. Bili so sami asi: Cesare Maestri, Bruno<br />
Detassis, Marino Stenico in Cesarino Fava. Poskušali so priti >na vrh s Severnega sedla.<br />
Leta 1959 je bil Maestri spet v Patagoniji. Mali, čokati solist iz Madonne di Campiglio<br />
z imeparatorsko glavo je to pot bil pripravljen na vse: vrh ali jaz. Vrh je dosegel, pri<br />
sestopu pa se mu je ubil Tirolec Toni Egger. Vrh sta dosegla s Severnega sedla v treh<br />
bivakih, do sedla so ju podpirali italijanski in argentinski plezalci. Pri sestopu sta morala<br />
bivakirati, a ko sta bila že blizu sedla, je pridrvel z višine ledni plaz, jima presekal<br />
vrv in pokopal v globino Eggra, drznega zmagovalca Jirishanke, 'ne dosti lažje od<br />
Cerro Torre.<br />
R. Messner piše v »Der Bergsteiger« 1975/1, da so po desetih letih začeli dvomiti<br />
v Maestrijev vzpon, še bolj so se širile te govorice, ko so leta 1968 - deset let ni bilo<br />
nikogar sem - odpovedali v jugovzhodnem stolpu Cerro Torre sloviti Angleži Mick<br />
Burke, Dougal Haston, Peter Crew in Martin Boysen, z njimi še odlični Argentinec<br />
Jose Fonrouge. Še razločneje so podvomili o vzponu iz leta 1958, ko se je leta 1970<br />
morala umakniti še Maurijeva odprava. Mali, žilavi Casimiro Ferrari je prišel skoraj<br />
pod vrh, a nanj ni mogel stopiti. In se je spet začelo-. Saj Maestri nima dokaza, nobenega<br />
posnetka z vrha, Egger pa je mrtev.<br />
Maestri |e seveda pobesnel in s kompresorjem »Atlas« v družbi Trentincev ponovno naskočil:<br />
aprila 1970 ga je premagalo vreme kakih 400 m pod vrhom. Novembra istega<br />
leta so spet viseli v jugozahodnem stebru s 50 kg težkim kompresorjem. Vrtali so<br />
tudi tam, kjer so Angleži plezali prosto, zavrtali 1000 klinov vse do zadnjega raztežaja<br />
pod vrhom. Ves svet je slavil in smešil ta kompresorski uspeh, vendar — Maestri<br />
je prišel na vrh in to kljub kompresorju ne lahko. Svojega prvega uspeha s tem seveda<br />
ni dokazal, bila je druga smer in bila so druga sredstva. Maestri ni molčal, češ v<br />
alpinizmu vlada svoboda, svoboda sredstev, svoboda ciljev. Anglošvicarska ekspedici|a<br />
1971/72 je Maestrijevo kompresorsko smer hotela ponoviti in ni uspela. To je<br />
Maestrija potrjevalo.<br />
13. januarja 1974 je Ferrari s štirimi »pajki« iz Lecca stal na vrhu Cerra Torre in to po<br />
poti, ki jo je svetoval Bonatti - po severozahodni strani. Verjetno je Maestrijeva smer<br />
iz leta 1959 težja, klini za sestop pa bi morali v steni še tičati.<br />
Cerro Torre leži jugozahodno od Fitz Roya v Patagoniji. Visok je 3128 m, njegove stene<br />
pa dosegajo skoro 2000 m višine. Dostop iz Estancia La Ouinta ali iz Estancia Rio Tunel<br />
je dolg in tudi nevaren zaradi rek, ki jih je treba prebroditi kakor koli. Vzpon je<br />
odvisen od vremena, ki tu ne prizanaša z viharji in snežnimi meteži. Zgodi se, da je<br />
v dveh mesecih komaj en lep dan. Ker je blizu morja, pride do spremembe vremena<br />
v nekaj urah. T n
Change language