Oktober - Planinski Vestnik

poletno sonce se le tu in tam upre v teme, večidel hodiš po gozdu. Drevje se poganja
po divjih strminah navzgor, do koder sega pogled. Na tej višini rase Pallasov črni
bor (Pinus nigra ssp. pallasiana), prijetna je senca mezijske bukve (Fagus moesiaca).
Če hodiš po naših gorah z odprtimi očmi ali če celo spadaš med občudovalce planinskega
cvetja, se takoj prepričaš, da je rastlinski svet tod precej drugačen. Vzrok tiči
v drugačnem podnebju, v pomanjkanju padavin, zato uspevajo tukaj predvsem kseromorfne
vrste in podvrste znanih rodov, na vsakem koraku pa moraš biti pripravljen
tudi na kakšno presenečenje. Pri nas je sleč kar vsakdanji okras, srečuješ ga visoko
v gorah, vendar ni prav nič redek tudi v globokih dolinah. Tukaj ga zaman iščeš: nadomešča
ga okras naših vrtov - pušpan (Buxus sempervirens). Skoda, da tako boječe,
tako skrito cveti. Medtem ko se oziram naokrog, mi oči obstanejo na znanem grmu,
ki sva ga še pred dobrim mesecem iskala z Mirkom vzhodno od Boča in ga tudi našla:
Saj to je vendar lovorolistni volčin (Daphne laureola)! Zdi se mi kakor daljni pozdrav.
Zelo sem ga vesel, saj se nama je bil predlanskim za las izmuznil, navihanec, čeprav
sva ga ves dan iskala; v gosti podrasti sva šla le nekaj metrov mimo košatega grma.
Nič čudnega, če sem si ga letos temeljito ogledal in dobro zapomnil. Tako so pri
botanikih - tudi pri amaterjih - rastline prepletene z neštetimi spomini na prehojene
poti, na dolgo in napeto iskanje, ki je marsikdaj zaman: rastline sploh ne najdeš
ali prideš prezgodaj, če bi jo rad videl v cvetenju, ali pa prepozno. Večinoma se
primeri, da najdeš kaj drugega, morda celo pomembnejšega.
Pot je vedno bolj napeta, dno soteske je že globoko spodaj, njene strmine že lahko
pregledamo od zgoraj. Visoko nad nami so še goli vrhovi južnega kraka Olimpa
(Kalogeros, »Menih«, 2701 m). Sonce žari za najvišjimi vrhovi, ne moremo jih dobro
razločiti, ker so v senci. Jutri! Kopasti oblaki, ki so ves dan oblegali goro, so se
%/JUnneUuL
STAVROS
uumiiiiL^rT..