Oktober - Planinski Vestnik

Štirinajst dni pozneje sva se že spet potila pod težo nahrbtnikov proti novemu bivaku
na Podih in tam prespala. Naslednjega jutra sva se odpravila v Štruco. Vreme ni
obetalo nič dobrega. In res, komaj sva prišla do stene, je že pomalem rosilo. Zaobljubila
sva se, da se kmalu spet vrneva. Ne da bi se menila za vedno hujši dež,
sva počasi odšla.
Po prvomajski Paklenici sva spet mislila na najino smer v Štruci. Toda kot zakleto,
kadarkoli sva bila namenjena tja, pa če sva že bila na Kokrskem sedlu ali na Podih,
se je vreme do konca pokvarilo.
Četrtega junija sva bila ob jasnem sončnem vzhodu že pod Koglom. Ali se naju
Štruca tokrat ne bo poskušala otresti? Pod steno sva si še enkrat med malico ogledala
zamišljeno smer. Malo pred deveto sva še nenavezana lezla po skrotju proti vstopu.
Ko so se plošče postavile pokonci, sva se navezala. Bojč je hitro prelezel raztežaj
in me varoval pod zajedo. Klin na stojišču sem pustil zabit in zlezel do Bojča. Nadaljevanje
ni bilo videti preveč vzpodbudno.
Tam, kjer se je od daleč videla zajeda, skoraj kamin, je bil od blizu samo gladek,
previsen žlambor. Če ne gre naravnost, bo mogoče šlo po ovinkih. Desno so se za
robom kazale uporabne razčlembe. Zabil sem kroparja do ušesa v primerno razpoko
in z njegovo pomočjo prečil desno. Tri metre je šlo do nekakšnega stebrička. Oprimki
za roke so bili še kar primerni, samo stopov je zmanjkalo. Da ne bi bilo preenostavno,
je pa še ven metalo. Nadaljevanje je bilo kar v redu, toda kaj, ko so se razčlembe
nehale v gladkih ploščah. Rešitev se je pokazala na levi, težavna prečnica je držala
nazaj v žlambor. Le kako bo šlo naprej, verjetno bova morala obrniti, ker nama ni
bilo do vrtanja. Z uporabo klina sem načel prečnico. Nad mano je vse previsno in
težko sem napredoval. Na sredi prečnice mi je podala roko velika luska. Z veseljem
sem jo zagrabil in skoraj omahnil nazaj. Bila je samo postavljena ob steno. Zdaj sem
moral najprej odstraniti lusko, da bi omogočil napredovanje. Stal sem zelo slabo,
z desno roko sem se držal nekje visoko v previsu, tako da nisem imel moči, da bi
težko lusko vrgel iz stene. Nevarno je bilo tudi za Bojča in vrvi, ki so potekale malo
nižje. Skala bi jih lahko presekala, lahko pa bi padec skale na vrvi mene potegnil
iz stene. Poskusil sem zabiti klin, vendar ni bilo dobrih razpok. Po dolgotrajnem poskušanju
sem zabil specialček, vendar je tako slabo prijel, da se ga nisem upal obremeniti.
Skoraj nisem mogel več stati na majhnih stopih, zato sem moral hitro ukrepati.
Vrvi sem potegnil k sebi in jih zgrabil z zobmi. Bojč, ki je ta boj ves čas molče spremljal,
se je stisnil k steni in - skalo sem sunil dol. Raztreščila se je v bližini prijatelja,
vendar njega in vrvi ni zadelo nič večjega. Naprej do žlamborja je šlo, tam pa se
je spet ustavilo. Gladka stena ni ponujala nobene možnosti. Stoječ v stremenih,
obešenih na dva slaba klina, sem hočeš nočeš moral poseči po svedru. Trajalo je
petnajst minut in svedrovec je bil zabit. Potem je šlo proti pričakovanju zelo hitro.
V naslednjih petnajstih metrih sem zabil tri kline, drugo se je dalo preplezati prosto.
Stojišče sem si uredil na majhni poševni polici, kjer sem napol vise varoval Bojča.
Sledil je spet čuden svet. Gladka stena se je nadaljevala v rumenih previsih. Bojč
je moral zavrtati svedrovec, nadaljeval pa je s klini, zabitimi v nakazane špranje.
Skala je bila tako mehka, da so klini prijemali, čeprav ni bilo pravih razpok. Previsna
stena ga je dolgo zadržala. Nad previsi je šlo hitreje.
Po pokončnih, toda razčlenjenih ploščah je prečil v desno kakih sedem metrov, nato
pa naravnost navzgor. Stena ga je prisilila, da se je umaknil levo čez žlambor, ki se
je tu že močno zožil in je bil samo še globok, gladek žlebič. Od tam do stojišča je
bilo še deset metrov lažjega plezanja. Klic »varujem« me je odrešil neudobnega
visenja na polički. Pa tudi vreme se je medtem že pokvarilo. Okoli naju je bila gosta
megla. Na stojiščih sva se tresla od mraza in šklepetala z zobmi, v najino veliko veselje
je povrhu vsega še kapljalo na naju - vse to v južni steni in celo meseca junija.
Raztežaj je bil precej »zaklan« in na nekaj mestih sem s težavo pričaral čez in se
spraševal, kje hudiča se je držal Bojč. Od stojišča naprej sem prevzel vodstvo in po
lažjih, dobro razčlenjenih ploščah prišel pod streho. Sedel sem na široko polico
in brez besed zijal v ogromno, ravno streho. Obšlo me je veselje, čez vso streho je