Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
klin, ki sem ga dobil od načelnika. Imel jih je enainpetdeset, pa da ga ne bi motilo<br />
pri inventurah, je svojo tovrstno zalogo zaokrožil na petdeset. Prava duša!<br />
Končno nastopijo tudi navpične travice. Vemo, da bo kmalu konec težav in po vsej<br />
verjetnosti tudi stene. Smeri najdemo ime, naj bo ZAJEDA VZDIHLJAJEV.<br />
Tu je že temna noč, ko prečimo pod markantnim kotom proti grebenu. Iz goste<br />
megle začne rositi. Proti jutru smo pred kočo. Raztrgani, mokri, potolčeni od kamenja<br />
in upadlih lic. Sicer pa to ni več važno. Za eno leto se poslovim od gora. Čaka me<br />
novo in zanimivo življenje pri vojakih.<br />
Druga zajeda:<br />
Samo visoko gor strmine<br />
megle odevajo z vrhov,<br />
vise ob njih ko razvaline<br />
iz nič pričaranih gradov.<br />
(Tjutčev)<br />
Svet gora okoli Matterhorna. Nenavadna, za večno položena pokrajina, kateri se<br />
pridružuje vznemirljivo ospredje razklanih pečin, vrtoglavh sten in grmečih ledenikov.<br />
Ura ob sončnem zahodu. Vsak gornik postane nekako tih in zamišljen. Daleč<br />
tam nad skrivnostnimi stenami Mischabela se prižgejo grebeni, pordečijo, kmalu pa<br />
spremene svojo barvo, ki se izgubi v rumenkasto črnih odtenkih. Dent d'Herens je<br />
položil gori vseh gora veliko oblačno kapo, po severnih pobočjih je zapihal veter in<br />
nastopila je temna alpska noč.<br />
Na nebu se je prikazal svit, gore so se oblekle v nežne in biserne barve, ki so omilile<br />
neznansko gmoto gorske verige in jo privzdignile nad megle, ki so se plazile po dolini<br />
in ji dajale neresnični videz ledenega otoka na daljnem oceanu sivih voda.<br />
Na prvih travah za morenami nas pozdravi plašni domačin gora, svizec. Pomigne s<br />
smrčkom, zapiska in zbeži. Prav ima, vsakemu človeku nikar ne zaupaj. Nas, Zvoneta,<br />
Naco in mene drobna gorska steza brez kičastih markacij v vijugah pelje čez strma<br />
travnata pobočja. Kamniti plaz, ki se utrga visoko gor pod Arbengratom, zbudi ta<br />
visokogorski svet sanj. Hodimo počasi naprej, na naših ustih ni ne vprašanj ne odgovorov.<br />
Gore živijo svoje mrtvo življenje, v tem svetu smo vsiljivci, iskalci pustolovščin,<br />
podajamo se za dolinske ljudi v nerazumljive podvige, za katere človek najde<br />
zmerom več vprašanj in skoraj nič odgovorov.<br />
Dva dni kasneje. Zopet stojimo pred našim bivakom. Topli spomini preteklosti oživijo.<br />
Tam daleč v severni steni Matterhorna, Dent d'Herensa in grebenih Velikega zidovja<br />
se za trenutek zaustavijo. Nekaj rjavih, samotnih kroparjev je ostalo kot nema priča<br />
naših dejanj; tudi v veliki zajeti Untergabelhorna so. Pogled zdrsi čez gladke, trebušaste<br />
plošče, snežišče, ledene zajede in kamine, vršne rdečkasto rumene plate, do<br />
vrha z zlomljenim lesenim kolom, ki gleda iz možica.<br />
Iz oblakov začne počasi snežiti. Snežinke se v zavetju stolpov in stolpičev sproti<br />
topijo na razgletih licih. Nemi stisk žuljavih rok na vrhu pove vse. V zadnjem ozebniku<br />
nama pride nasproti Naca. Skupaj sestopamo vse do morene, do prvih visokogorskih<br />
trav.<br />
Na komaj vidni stezi nad hudourniškimi prepadi nas zaustavi čreda ovac. Zeljne soli<br />
nas začno lizati, napadalnosti koštrunov se izognemo tako, da se spustimo v dir.<br />
Popoldne smo zopet pri črnem jezeru. Sončen in topel dan, rumeni šotorček, meglice<br />
in mogočni Dent Blanche v daljavi. Dan se izteka, ko zapisujem te vrstice. Težko<br />
je loviti življenje in usodo v besede, saj tako silna in žlahtna čustva ne žive v<br />
vsakomur.<br />
Opomba:<br />
Prvo zaiedo smo preplezali nekega kislega septembra leta 1970 Janez Gradišar, Janez Dornik in avtor<br />
v Kugy|evih Julijcih onkra| meia. Drugo pa julija leta 1972 Zvone Andrejčič in zopet avtor, v aranilnem<br />
zidu Unlergabeihorna, pritlikavcu med vališkimi velikani.
Change language