Oktober - Planinski Vestnik

tekla poč. Bojčev klic me je zdramil in hitro sem si uredil stojišče. Ko je priplezal
do mene, sva oba strmela v streho, ki meri dobrih petnajst metrov. Ugotovila sva,
da bo šlo brez vrtanja, samo z normalnimi klini in zagozdami. Dobro je, da strehe
ni bilo treba plezati od začetka, kjer se stika s polico, ampak šele v drugi polovici,
kjer se nadaljuje dobra dva meira visoko. Zmenila sva se, da jo nabijeva vsak pol.
Začel je Bojč. V nakazano špranjo v prhli skali je zabil prvi klin. Preizkusil ga je,
vpel v streme in zlezel na gornjo prečko. Precej časa je minilo, preden je zabil še
tri, potem pa je odplezal nazaj in se spustil z zadnjega klina do mene. Ovesil sem
se s klini, zagozdami in stremeni, za vsak primer sem vzel še sveder. Po že zabitih
klinih sem bil hitro v še deviškem svetu. Boj se je nadaljeval. V primerni oddaljenosti
od prejšnjega klina sem poskušal zabiti novega, toda nobeden ni prijel. Pol metra
naprej se je špranja razširila in zagozda je padla vanjo. Treba je bilo zabiti dve
skupaj. Ležal sem skoraj vodoravno, z nogami sem se opiral v streho. Končno se mi
je posrečilo zabiti zagozde daleč za sabo. Z veseljem sem vpel streme in z zadnjimi
močmi stopil vanj. Z navadnimi klini sem še kar hitro nabil preostalo streho in načel
iz nje nadaljujoči se previs, ki kmalu preide v gladko zajedo. Na prvi pogled je bila
še kar enostavna. Sit nabijanja sem se zagnal vanjo, toda po enem metru me je
zaustavilo. Naprej brez klina ni in ni šlo. Poskušal sem ga zabiti, vendar brez uspeha.
Malo niže se mi je posrečilo v majhno luknjico vtakniti specialček, zagozdil sem ga
s špico normalnega klina ter obesil vanj streme. S strahom sem ga obremenil. Držal
je! Naprej vseeno ni šlo. Po petnajstih minutah stanja z eno nogo v stremenu, z drugo
pa zagozdena v gladki zajedi, sem zvrtal luknjico, zabil klin, obesil streme in že
sem bil čez prej nepreplezljivo mesto. Dalje sem plezal brez klinov. Zajeda se po
desetih metrih razširi v grapo, po raztežaju preide v vrhnjo skrotje. V zajedi sta nad
svedrovcem še dve težki mesti.
Po dolgotrajnih mukah je bilo tudi to mimo. V grapi sem si uredil stojišče in varoval
Bojča. Skoraj je bilo že sedem zvečer, ko je Bojč mimo mene po lažjem svetu odplezal
še raztežaj naprej. Tam sva se razvezala, si srečno stisnila roke in v zadnji
svetlobi odhitela proti Kokrskemu sedlu ...
Jugozahodna stena štruce
Smer treh svedrovcev
Dostop: Z bivaka na Velikih podih po markirani poti proti Slemenu do pod štruce.
Tu levo navzgor pod piramidastim stolpom in prek melišča in plati malo desno do
vpadnice značilne zajede v trebuhu Struce - 1 ura.
Opis: S poličke v plateh rahlo proti levi navzgor do žleba - kamina levo po žlebu
čez majhen previs in naprej v nekakšen kot. Desno čez plat in naprej nekaj metrov
navzgor. Nato levo prečnica v hrapav žleb. Po njem navzgor (svedrovec) in nato levo
na poličko. S poličke desno čez plat (svedrovec), nato čez previs in levo na poličko.
Od tu desno v žleb in prečnica desno v plati. Po plateh približno 10 m navzgor,
nato prečnica levo v žleb. Še 2 m levo, nato proti desni navzgor in skozi neizrazit
kamin čez plati na veliko gredino pod streho. Čez streho in po poklini (svedrovec)
v veliko lopo. Po velikem žlebu še raztežaj, nato po skrotju na vrh. 0
Sestop: Po markirani poti na Velike pode do bivaka - 1 ura.
Prva plezala: Stane Klemene, Bojan Pollak, 4. julija 1974.
Višina: 140 m, ocena V+, Al, A3, čas prvih plezalcev: 9 ur 15 minut. Čas za ponovitve:
3-4 ure.
M
ISo
V tej številki objavljamo naslednje grbe: Ptuj (str. 569), Zagreb (str. 581), Koper (str. 590), Ljubljana (str.
593), Ljutomer (str. 596), Radeče (str. 598), Radovljica (str. 605), Afganistan (str. 606), Slovenj Gradec
(str. 610), Kranjska (str. 614).