Oktober - Planinski Vestnik

Aiguille du Chardonnet
Vreme je bilo zopet kmalu lepo in z Dragom, ki je bil brez soplezalca, sva se zmenila,
da greva skupaj na eno lažjih plezalnih tur. 2an nama je predlagal Aiguille du Chardonnet.
Prebrala sva opise in moram priznati, da me je bilo kar malo strah. Odločila
sva se za vzhodni greben, ki je ocenjen s tretjo težavnostno stopnjo, spodaj pa je
snežna strmina (en raztežaj ima naklonino 53°).
Zgodaj zjutraj sva se odpravila iz koče Albert. Kljub temu je bilo pred nama že nekaj
navez. Razmere so bile odlične, tako da ni bilo nikjer težav. Hitro sva bila na grebenu
in mislila sva, da bova v dobri uri na vrhu. Pa se je tista ura kar krepko
zavlekla. Tudi navzdol ni šlo tako hitro, kot sva računala. Zamudila sva zadnjo žičnico
za Tour. Treba je bilo peš prav do doline. No, tudi s tem sva se sprijaznila.
Le hitro morava stopiti, da ne zamudiva zadnjega avtobusa. Pa sva ga. In spet sva
se morala sprijazniti s tem, da se postaviva ob cesto in s palcem navzgor. Problem
je bil le v tem, ker ni bilo od nikoder nobenega avtomobila. Sedela sva v travi in
skoraj nepremično gledala na cesto. Potem so se v daljavi zasvetile avtomobilske
luči, ki pa v meni niso vzbudile nobenega upanja, še predobro sem se spominjala
tistih dveh ur pred nekaj dnevi. Toda zgodilo se je skoraj neverjetno. Avto se je
ustavil in tako sva okrog desetih zvečer prišla v tabor. Viki se je izkazal kod odličen
kuhar ali pa se mi je samo takrat zdelo vse tako dobro.
Aiguille d'Argentiere
Dnevi našega bivanja v Franciji so se hitro iztekali. Na zadnjo turo smo odšli vsi
skupaj do ledenika Argentiere. Tu smo se ločili. Ena naveza je šla v Aiguille Verte,
druga v Triolet, dve navezi v Aiguille d'Argentiere, midve z Jano pa sva izbrali normalni
pristop na Argentiere. Zame je bil prava muka. Prejšnji dan sem namreč pojedla
ribjo konzervo. Verjetno so bile napol pokvarjene, ker sem jih prej že dolgo nosila
po naših hribih. Vseeno sva kar v solidnem času prišli na vrh. Razgled je bil čudovit,
čeprav so se na obzorju zbirali oblaki. »V enem dnevu se bo vreme spremenilo,«
sva modrovali. Pa sva se zmotili. Chamonix smo zapuščali v lepem vremenu. Kar malo
smo zavidali tistim, ki so s polnimi nahrbtniki vstopali na vlak za Mer de Glace.
Ampak treba se je bilo sprijazniti z dejstvom, da je vsega lepega enkrat konec. Sicer
pa nas doma čakajo hribi, zame še lepši kot Centralne Alpe.
OGNJENA GORA
S poti po Islandu
MITJA KOŠIR
once je razlivalo svojo luč po nenavadni, z neštetimi pootki lave razorani pokrajini,
ko sta naša volksvvagna prihropla na vrh strmega brezpotja in se je na drugi strani
široke, lavnate planjave v vsej svoji lepoti pokazala našim nenasitnim očem boginja
starodavnih Vikingov - Hekla, še vedno živ ognjenik z večnim oblakom pare na svojem
vrhu. Pozno popoldne je že, a ker se nam na Islandu v teh poletnih mesecih ni
bilo bati noči, smo bili kmalu preoblečeni v alpiniste. Oba naša fotografa, Vane in
Egi, se udobno namestita na zadnjih avtomobilskih sedežih, zanju se je današnji dan
več ali manj končal, Tof, Tonček, Rac in jaz pa nemudoma odšvigamo med razrite
grebene okamnele lave.