You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Namesto divjega lovca Osvalda Pesamosce zagledam rdečebradega prijatelja, ki<br />
mu je kar podoben. Da mi ni treba odgovoriti, kaj bom počel, se šotoru izognem v<br />
loku in se po stari navadi podam na potepanje. Pod Gamsovo materjo opazujem navezo<br />
v Inominatti, potem me zapeče vest, da le preveč lenuharim in da bi bilo dobro<br />
malo zmigati kosti. Domišljija mi ne da miru. Vidim se v Policah bogov. Tudi Comicijeva<br />
zajeda mi je všeč, ni vrag; potem pa pogledam proti strmi steni Velike Device,<br />
kjer kraljuje dolga, navpična zajeda. Ne vem, zakaj sem tako prepričan, da tu še nihče<br />
ni plezal. Spustim se po snegu in rušju in končam svoj slalom ob prijatelju, ki je<br />
pravkar priromal iz domovine. »Deviški sveti? Hm, hm, redkost!« mi zaupno pomežikne<br />
Janez, me pogleda izpod čela ter mi izroči nekakšna pisma. Odideva v tabor,<br />
kjer očetovsko odločiva, da bova'vzela s seboj tudi Zana. Nikakršnega otroškega<br />
navdušenja ne pokaže. Zvečer ob tabornem ognju nam pripoveduje o zalih francoskih<br />
dekletih. Ko je proti jutru steklenička »ta boljšega« prazna, nama 2an zatrdi,<br />
da bova zagotovo lahko šla z njim.<br />
V poznih jutranjih urah odidejo iz tabora poleg senc sten še tri mačkaste. Ambiciozni<br />
prvenstveni izkupiček je klavrn. V celem dnevu preplezamo, bolje rečeno, Janez prepleza<br />
en sam raztežaj. Pod vpadnico vstopne zajede pod napuščem seraka in ob<br />
obilni mokroti bolj slabo varujeva, toda to naju ne ovira, da ne bi uspešno na enem<br />
samem stojišču poslikala cel film z obrazi iz vseh zornih kotov. Zan pravi v šali:<br />
»Popestritev za foto-amatersko izložbo v Alcatrasu.« Sramota na celi črti. Ker raztežaj<br />
diši po tehnični petici s slabo sedečimi klini, pustimo »fiksno« vrv. Zvečeri se.<br />
Luki razložim, da delamo prvenstveno. Tokrat resnično zagodrnja. No, meni se zdi, da<br />
je vse v redu. Toda ...<br />
Pred spanjem skuham »neskaffe« in ko popijem pol litrčka te žlahtne pijače, mi<br />
postane na smrt slabo. Usedem se na kamen za šotorom in moje življenje začne<br />
ugašati. Veliko kasneje sem še vedno zelen, vendar živ.<br />
Nastopi nov dan in mi se zopet odpravimo pod steno. Po naši pritrjeni vrvi teče<br />
potoček. Kmalu nam posta-ne jasno, saj je Janez zabil soliden klin prav v izvir. S<br />
prusiki premagamo 40 metrov in tako prispemo do prvega stojišča. Voda je voda,<br />
zato smo dodobra mokri. Skromna polica nas pripelje na peščeno kaminsko dno.<br />
Težak, navpičen kamin, ki se ga lotim, preplezam hitro, zaustavi pa me zagozden<br />
bolvan. Tu se stvar zakomplicira. Malo je manjkalo, da nisem postal Ikar... Ko prideta<br />
prijatelja za menoj, me pohvalita. Z navdušenjem nadaljujem. Postanem narobe<br />
obrnjena črka T, zgrabi me krč in se komaj prekobacam preko naslednjega bolvana.<br />
Vsak centimeter je pol sopihanja, stokanja in preklinjanja.<br />
Nad nami je zelo čuden svet. Z Janezom se v nekakšni krušljivi plošči menjava.<br />
Na tem mestu ostaneva dve debeli uri, nekaj metrov višje pa nama kaže zobe slabo<br />
zabit klin. Ko se ponudi Zan, ga zelo čudno pogledava. Zopet ga posvariva, da pač<br />
odgovarjava zanj; no, ker so si vsi očetje podobni, popustiva. Pol ure ne slišiva<br />
čisto nič človeškega, in glej ga hudička, fantič pride čez. Pač rezultat razumevajočih<br />
staršev, pedagoško ugotoviva z Janezom. Še pol ure ne gremo naprej. Najin varovanec<br />
trepeto zgoraj, midva pa pod njim. V vseh stenah je zadnje čase isto. Naslednji<br />
raztežaj se konča s preduhom. Ker je naš algasto mokri in dolgi preduh zaprt, ga<br />
Janez odpre. Slišiva tisti grozljivo znan »PAAZII!«. Gigantski zamašek opravi svoj<br />
let mimo naju. Prek naših lic potegne za trenutek lepa, bela, nežna barvica, kot pri<br />
nezdravih dojenčkih, ki jo kmalu zatem prekrije znoj in kaminska umazanija. S travo<br />
obrasla, drobljiva polička nas ponovno pripelje pod zajedo. Skromne težave, toda<br />
skala vse prej kot uživaška. Rumena pečina se počasi spremeni v črno in navpično.<br />
»Mrtvašnica,« izusti nekdo. Naše stojišče je velik balkon v navpični steni. Zdi se mi,<br />
da je trenutno še prilepljena na steno in da kmalu ne bo več. Molče stojimo na balkonu<br />
in ko ugotovimo, da je ob steni po celi dolžini počen, si vsi želimo plezati naslednji<br />
raztežaj. Kot blisk se poženemo v zajedo. Aluminijski U-klin zabijem, zato ker<br />
pač nimamo stojiščnega in za boljše zdravstveno počutje. Ko smo na vrhu zajede<br />
zopet skupaj, mi Zan pove, da ni mogel izbiti klina. Moj prvi in zadnji aluminijski
Change language