Oktober - Planinski Vestnik

Steza se sprva vije po skalnatih »pašnikih« - uganka je, kaj ovce žro, saj se
jih vsaka rastlina otepa s trnjem in neužitnostjo, če ne kar s strupi - in čez četrt ure
smo pri vznožju, kjer sameva smučarska vlečnica. Koliko smučarjev tukaj uživa čare
bele opojnosti, je težko reči. Dostop pozimi tudi z vozili ne more biti lahek, udobja
ni praktično nobenega, očitno pa tudi kratka vlečnica, ki se v pobočju izgublja kakor
drobna otroška igrača, ne more biti kos navalu. Komur se zahoče pravega smučanja,
mora zadeti dilce na ramo. To je raj kvečjemu za najbolj zagrizene korenjake, ki
jim bodo bolj mehkužni sledili šele v dogledni prihodnosti.
Muzam so najbrž pri zajtrku, morda pa že pri vstajanju sporočili veselo novico, da
jim gredo v vas prvi Kranjci, in nam pripravijo dostojen sprejem: pri egejskih prijateljih
naročijo oblak po bohinjskem vzorcu, dostava je ekspresna, ni kaj reči, in
komaj se zagrizemo v pobočje, se ulije. Prha traja pol ure, in ko nas to ne more
odvrniti od namena, se Eolu zasmilimo in nad nami je spet jasno nebo.
Vzpenjamo se v pasu grmovja, med katerim je dovolj prostora za druge rastline;
ko bi cvetele, bi se vsak botanik rad pomudil ob njih ter z njimi obogatil svoj herbarij.
Najštevilnejši grm je metuljnica grahovec (Astragalus), rod, ki je v grških gorah
zastopan s številnimi vrstami. Z nepredirno gostoto se kakor s tropsko čelado zavaruje
pred sončno pripeko. Zal ga ne vidimo v cvetenju in tako so sivkasto zelene
blazine precej enolične. Pogled pa pritegnejo zali grmi oljkastega volčina (Daphne
oleoides), ki so vsi beli od neštetih drobnih cvetov.
Po slabih dveh urah smo na skalnatem vrhu. Odpre se nam pogled na drugo stran,
kjer zagledamo še nekaj podobnih puščobnih vrhov. Ker smo prvič tukaj, je težko
presoditi razdalje. Gotovo so razsežnosti veliko večje, kot se zdi na pogled. Pred
večerom se gotovo ne bi vrnili z najbližjega vrha, zato opustimo misel, da bi se
odpravili še naprej. Sicer pa je od tod moč pregledati, kakšen je vršni predel Parnasa.
Poleg ne posebno strmih vrhov je videti nekaj dolgih skalnatih hrbtov, v katere
se zajedajo velike in globoke krnice, zapolnjene z debelim gruščem in skalovjem -
edina vidna sled nekdanjih poledenitev, ki so preoblikovale ta gorski svet v znatno
večjih višinah kot pri nas, kjer hodimo po pravih ledeniških dolinah že pri vznožju.
Odločimo se za sestop na isto stran, po kateri smo prišli gor. Šele zdaj, ko hitimo
navzdol, vidimo, kako se človek izgublja v tej prostrani pokrajini: precejšen kos poti
moraš prehoditi, preden imaš občutek, da se sploh premikaš. Avtobus nas varno
odpelje skozi črne gozdove na odsekani rob planote. V Arahovi se poslovimo od
vodnika in ne da bi se ustavili v Delfih, odbrzimo v Iteo, kjer se lahko še pred večerom
okopljemo v toplem morju.
Ponoči se nebeške zatvornice z gromom in treskom odpro in zjutraj med vožnjo
komaj verjamemo svojim očem, da so oljčni gaji poplavljeni kakor riževa polja.
Ko ne bi bili pregrajeni z mrežo nasipov, bi takšno neurje povzročilo pravo razdejanje.
Kljub temu so hudourniške struge polne drveče blatne vode, ki odnaša rodovitno
prst.
Čez visoke, slikovite prelaze potujemo proti severu. Vreme se hitro popravlja. Preden
veliki stroji očistijo ceste naplavin, že sije sonce. Vidljivost je izredna, pokrajina je
kakor umita. Zal nimamo na sporedu nobene ture več, mudi se nam, zvečer moramo
biti že v Bitoli. Tista kratka ura, ki si jo lahko spotoma privoščimo za ogled, je
prava poslastica za ljubitelje izjemne pokrajine: Meteora s svojimi samostani, ki so
vrh fantastično oblikovanih navpičnih konglomeratnih skal videti kakor nedostopna
orlova gnezda.
Potem že spet drvimo naprej in v bistrem ozračju nam uhaja pogled daleč po nenavadni
orografsko zelo stari in zato precej uravnani in odprti, pa vendar izredno slikoviti,
čedalje bolj gozdnati pokrajini. V mislih se nam utrinjajo živi vtisi z visokih
gora, ki nam jih je bilo dano spoznati v izjemno ugodnih razmerah. Hvaležni smo
soncu, ki nas je spremljalo na vseh planinskih potih.