Oktober - Planinski Vestnik

Kako nenavadna pot je to. Le razgibana človeška domišljija si lahko riše vse te
oblike različnih dimenzij in razsežnosti, ki jih je izoblikovala sila naravnih elementov
v svoji največji razbesnelosti.
Le počasi se nam bližajo snežne planjave pod glavnim vrhom Hekle, saj se kilometre
daleč pomikamo z nezavidljivo počasnostjo. S težavo iščemo prehode v tem kamnitem
labirintu, a vendar nam ni niti za trenutek žal teh naporov. Saj smo zato tu, da se od
blizu spoznamo z ognjenikom, enim izmed mnogih na tem nemirnem otoku v severnem
Atlantiku. Vse te nepozabne prizore, ki jih srečavamo, marljivo beleži filmska
kamera in naši fotoaparati, tako da bo vse to gradivo čez čas lahko pomagalo
spominu ustvariti celoto in ti islandski dnevi bodo ostali naši do konca.
V naših krajih je nad deželo že davno legla noč, tukaj na severu pa smo sredi
sončnega večera dosegli stranski vrh dvoglave Hekle. Ogromen krater se je odpiral
pod našimi nogami, divji veter pa nam je branil stati na nogah. Čas se je pomaknil
za tisočletja nazaj, v čase, ko je v divjih krčih nastajal ta otok in ta gora in še dlje,
v tisto sivo davnino, ko je nastajalo vse to, kar mi danes nadvse ljubimo in imenujemo
Zemlja. Tukaj, na robu tega še živečega žrela, iz katerega se z vetrom trgajo oblaki
pare, smo tem daljnim dogodkom tako blizu. Tako majhni smo tu pred naravo, ni
je sile, ki bi jo človek zoperstavil tej ogromni moči, prihajajoči iz zemeljske notranjosti.
Hoja po snežnem grebenu postaja udobna, glavni vrh je vse bližji. Sonce se spušča
k obzorju. Ura je dvaindvajset, pozen julijski večer. Igra narave nas čudovito zabava,
saj se nam nikamor ne mudi. Živimo v prijetnem prepričanju, da tukaj še nekaj mesecev
ne bo teme, šele tukaj čas resnično ni naš gospodar.
Trenutke na Heklinem vrhu moti veter, zato si malo nižje, v zavetju ukrademo nekaj
časa za počitek in razgled. Prvič smo na vrhu ognjenika in prvič prav na vrhu islandske
gore, prvič ponoči, čeprav v svetlem soncu. Občutkov je preveč za razumni obseg,
vse skupaj pa pestri razgled, ki dobiva že kar fantastične razsežnosti. Iznad zelenih
dolinic, v katerih se leskečejo srebrni trakovi rek, se pod jasno nebo pno nešteti
vrhovi ognjeniških gora in obla pobočja velikih islandskih ledenikov. Pogled, ki neovirano
drsi proti jugu, zaznava tam doli vse več ravnine in vedno manj gora, tam
pa, kjer se zelena ravan strne z obzorjem, zlato žari v soncu širna planjava Atlantskega
oceana.
Ko pa se človek ozre po pobočjih okrog sebe, se v svoji domišljiji lahko kaj hitro
preseli nekam v brezplodne gore na površini meseca, tako neusmiljeno mrtvo je vse
to prostranstvo pod vulkanskimi vrhovi. Še dobro, da nas pravljica v daljavi vrača
na zemeljska tla. Ko sem prvič prebiral Sago o Njalu, čudovito pripoved o islandskem
kmetu-modrecu, sem si izoblikoval svojo podobo o daljni deželi in njenih ljudeh,
danes pa tu, na vrhu ognjenika Hekle, te podobe ne spreminjam, le dopolnjujem jo
in spoznavam resnico, ki govori, zakaj je ta svet rodil sago, to edinstveno zvrst pripovedi.
V svojem posvetilu h knjigi Saga o Njalu je njen prevajalec Boštjan Anko
zapisal:
»Tišina poldneva v rodovitnem Argosu je morala roditi ep in neskončni mir mrzlih
božanskih gora nad divjimi lavastimi ravnicami Islanda je moral roditi sago. Oblikoval
je svoje ljudi in ti ljudje so pripovedovali o sebi in svojem svetu.«
če je lahko divja krutost narave romantična, potem je romantična na neobljudenih
širjavah med ognjeniki in ledeniki Islandije, kjer dneve in dneve na svojih odročnih
poteh ne srečaš drugega živega bitja kot trope na pol divjih ovac.
Veter vse huje tuli okrog robov, sence v dolini postajajo daljše, v daljavi se motno
blešče stekla naših avtomobilov. Saj res, prijatelja nas verjetno že nestrpno pričakujeta,
zato le hitro navzdol po strmih snežiščih in med ledeniškimi razpokami, ki me
spominjajo na centralnoalpske ledenike. Sestopamo po drugi, udobnejši poti, vendar
tudi tu srečujemo sledove silnega razdejanja izpred dveh let, ko je Hekla zadnjič
zagrozila ljudem z divjim izbruhom. Več dni so se po njenih pobočjih valile ogromne
količine žareče lave, dobro vidne več sto kilometrov naokrog.