prvi hrvatski speleološki kongres - KARST underground protection

Later, after long digging river was reached in Abisso Lazzaro Jerko in 1969. In
the year 2000 cave was encountered in cave Breznu treh generacij at Divaĉa, in year
2003 in cave Breznu v Kanjeducah and in cave Breznu v Stršinkni dolini. In both
caves after decades of digging. There is over 22 km of passages known in caves along
the underground Reka.
For the most of the discoveries decades of digging were needed. The digger
are guided and inspired by the strong air currents that occur briefly when Reka is
flooding cave passages, which occurs once or twice a year. Besides of digging which
is still going on diving in the sumps is also important. First were made in the springs
of Timavo and caves close by and after also in Labodnica. In Škocjanske jame and in
Kaĉna jama important passages were found behind the sumps. In this two last caves
we expect new discoveries and connection into one large cave system.
V zahodnem delu dinarskega krasa v Sloveniji sta dve pomembni kraški reki,
Ljubljanica in Reka. V ĉlanku opisujemo zgodovino raziskovanja jam vzdolţ
podzemnega toka teh dveh rek.
Ljubljanica izvira v skupini izvirov pri Vrhniki v nadmorski višini okrog 300
m. Ob izvirih ima reka pretok 38.6 m 3 s -1 , njeno povodje pa je veliko okrog 1000 km 2 .
Padavinska voda v veĉjem delu poreĉja odteka direktno v kras. Del te vode izvira na
kraških poljih, jih preĉka ter ponovno ponika. Poleg tega prispeva vodo v kras še
nekaj ponikalnic z nekraških kamnin. Ob izvirih ali ponorih so nastale velike jame.
Zaradi izvirov, ponorov, dolgotrajnih poplav na poljih ter številnih jam je to podroĉje
ţe zgodaj zbujalo zanimanje pri naravoslovcih.
Prve strokovne omembe in opise zlasti vodnih pojavov datirajo v 17. stoletje.
Athanasius Kircher utemeljuje svojo tezo o nastanku rek tudi na primeru Cerkniškega
polja in njegovih poplav. Te je podrobneje opisal J. W. Valvasor pozna (1689), ki je
raziskoval tudi v jamah. Kras in jame so raziskovali F. A. Steinberg, (1758), T.
Gruber (1781), F. Nagel (1754).
V 19. je raziskovanja jam še veĉ. Od leta 1818 dalje so pomembna
raziskovanja v Postojnski jami (Luka Ĉeĉ, F. H. Hohenwart, F. Schafenrath, W.
Putick), v Planinski jami (Anton Urbas, A. Schmidl) nato pa dela povezana z
melioracijami kraških polj (Kebe, Putick) in paleontološka raziskovanja v Kriţni jami
(Szombathy in Hochstetter).
Raziskovanja jam kasneje koordinirajo jamarska društva. V Postojni
med leti 1889 – 1905 jamarsko društvo Anthron, po letu 1910 pa tudi društvo iz
Ljubljane. Po prvi svetovni vojni je poreĉjeLjubljanice razdeljeno med dve drţavi,
kraljevino Jugoslavijo in Italijo. V Postojni je bil leta 1927 ustanovljen Instituto
Italiano di speleologia, ki je priĉel voditi tudi kataster jam. V Ljubljani pa je kataster
vodilo Društvo za raziskovanje jam. Po drugi svetovni vojni vstopi v raziskovanje še
Inštitut za raziskovanje krasa pri SAZU v Postojni in Jamarska zveza Slovenije.
Sprva je bilo odkrivanje novih jam in raziskovanje dokaj preprosto.
Treba je bilo premagati le enostavne teţave: najti vhod, preplezati brezna in preiti
skozi oţine ter obvladovati podzemno reko. Z leti pa je vedno teţje najti nove jame.
Vedno veĉ je iskanja zasutih vhodov, širjenja oţin in zahtevnega potapljanja.
Leta 1983 je bilo v povodju Ljubljanice znanih 647 jam, danes pa je
registriranih 1661 jam. Popreĉna dolţina jame je 82 m, globina 18 m, njihova skupna
dolţina pa je 136 km.
Ĉe pa pogledamo deset najdaljših jam, njihova skupna dolţina je 66 km,
vidimo da so vse te jame nanizane vzdolţ segmentov aktivnega podzemnega toka
89