prvi hrvatski speleološki kongres - KARST underground protection

Ljubljanice. To so Kriţna jama, Golobina, Karlovice, Zelške jame, Tkalca jama,
Postojnska jama, Planinska jama, Logarĉek, Najdena jama, Vetrovna jama,
Gradišnica in Gašpinova jama ter Okence.
Prav iskanje jam skozi katere teĉejo glavni tokovi Ljubljanice je glavni izziv
jamarjem. V novejšem ĉasu je to uspelo le pri Najdeni jami leta 1962, Novi kriţni
jami (1992) in Vetrovni jami leta 2002.
Reka ponika ob JV robu Krasa, ki je velik okrog 600 km 2 . Reko napajajo
kraški izviri in površinsko povodje na nekarbonatnih kamninah. Pri ponoru v
Škocjanske jame ima Reka popreĉni pretok 8,2 m 3 s -1 , zaradi dotokov v podzemlju pa
naraste njen pretok na 30.2 m 3 s -1 . Po 35 km podzemnega toka pod planoto se pojavi
kot reka Timava v izvirih na obali Jadranskega morja.
Planoto Kras in njene kraške pojave, ponore, jame in izvire omenjajo ţe v
antiki. Jama Vilenica se omenja leta ţe 1613 kot turistiĉno urejena jama.
Velik del speleološkega raziskovanja na Krasu je bil vedno povezan z
iskanjem vodnih virov in iskanjem podzemnega toka Reke. Raziskave so se zaĉele v
Škocjanskih jamah. Leta 1839 je J. Svetina prodrl do 3. slapu v jami. Raziskovanje so
nadaljevali A. Schmidl, po letu 1884 pa A. Hanke oziroma speleološki odsek DÖAV
iz Trsta, ki je hitro raziskal jame do odtoĉnega sifona.
Sledilo je iskanje podzemnega toka Reke za Škocjanskimi jamami. Tako so
bile raziskane številne jame. Po prvi svetovni vojni so bile jame tega obmoĉja
objavljene v monografijah Duemila Grotte (1926) in Il Timavo (1938), kar je bilo
vrhunsko v svetovnem merilu. V ta ĉas sodijo tudi prva potapljanja v sifonih in
raziskovanja jam pri izvirih Timava in raziskovanje jam v bliţini izvirov.
Danes deli Kras drţavna meja, zato vodijo podatke o jamah v slovenskem in
trţaškem katastru jam. Na Krasu, je raziskanih 2131 jam. Njihova skupna dolţina je
126 km, popreĉna dolţina 60 m, popreĉna globina pa 27 m.
Najpomembnejša odkritja na Krasu so bila vseskozi povezana z odkritji
podzemnega toka Reke. Obiĉajno so bile to tudi najglobje in najdalješ jame na Krasu.
Prviĉ sta prišla do podzemne Reke A.F. Lindner in J. Svetina leta 1841 v 329
m globoki jami Labodnici pri Orleku. Labodnica je bila potem 68 let tudi najgloblja
jama na svetu. Naslednje odkritje podzemnega toka je bilo leta 1972 v Kaĉni jami,
jama je danes dolga okrog 14 km. Kasneje, po dolgoletnem kopanju so dosegli
podzemno reko še v breznu Lazzaro Jerko pri Brišĉikih leta 1969, leta 2000 v Breznu
treh generacij pri Divaĉi, leta 2003 v Breznu 1 v Kanjeducah in istega leta še Breznu v
Stršinkni dolini. V jamah vzdolţ podzemnega toka Reke je danes raziskanih ţe preko
22 km jamskih rovov.
Za veĉino teh odkritij je znaĉilno dolgoletno kopanje. Koplje se v oţinah kjer
moĉno piha v ĉasu, ko Reka ob poplavah zaliva jamske rove. Ponekod je kopanje
trajalo desetletja. Poleg kopanja je v zadnjem ĉasu pomembno tudi potapljanje v
sifonih. Sprva so bila ta pri izvirih Timava, in bliţjih jamah, nato pa tudi v Labodnici,
Škocjanskih jamah in v Kaĉni jami. Prav tu se nadejamo skorajšnjih novih odkritij in
povezave Kaĉne ter Škocjanskih jam.
90