December - Planinski Vestnik

zavesa jih varuje pred strupenimi sapami, kijih podijo gorski velikani s svojih pobočij, ščitipa jih tudi pred vročino.Tudi pastirju je vroče. Če si hoče ohladiti glavo,si mora senco prinesti s seboj iz doline. Dve,tri košate veje in volneni jopič. Vroče mu je vdebelih nogavicah, zato si hladi noge tako, dahodi po skalah kar brez obuval. Nato smohodili po širnih površinah kavkaškega rododenrona.Veliko večji je od našega. Cvetovi sovečji in svetli, skoraj beli, listi pa so podobnilovorjevim. Med travo se skriva pravo bogastvodrugih najrazličnejših cvetov. Precej visoko smože in snežišča, ki smo jih zjutraj gledali izdoline, niso bila več tako visoko nad nami.Izpod tega snežišča je tekel studenček, ki jebil v tem trenutku vreden več kot kak šampanjec.2e smo blizu grebena. Vse nas zanima. Kajbomo zagledali na nasprotni strani? Nihče niveč utrujen in vsem se nam zdi, da se nammudi, da bi bili čim hitreje na razgledu. Tuse nam prvič pokaže Kazbek od vznožja dovrha. Od juga so se začele valiti megle in prekrileso grebene nad potjo. Le Kazbek se jihje še otepal. Dokler on ni v megli, ne bo slabegavremena, vsaj upamo tako. Ko vidimo,kam moramo priti še danes, se podvizamo. Res,pot ni več tako strma, teče lepo po pobočju,včasih moraš še malo navzdol. Tudi sonce nimaveč take moči, z vseh strani teko potočki, nekaterimed njimi so celo mineralnega značaja.Tam je voda toplejša in ima okus.V daljavi se že vidi taborišče, kjer bodo prenočevalisovjetski alpinisti. To je zadnja travnatapovršina na pobočju, nad njo pa se žezačne ledenik. Izpod ledenika teče prava reka,ki se preko skal in nato preko morenskegapraga v velikem slapu meče v dolino in se pritem razprši v tisoče drobnih kapljic, ki so oddaleč videti kot meglice.Samo še preko vode pa bomo ob sovjetskihalpinistih. Res, samo še preko vode, toda kako?Nikjer ni mostu, vode je pa precej. Tudi precejderoča je. Hodimo ob reki in iščemo prehod.Majavo kamenje ni kaj prida za stopinjo, nahrbtnikmoti ravnotežje. Kar bo, pa bo. No, vsinismo imeli sreče, sočutno opazujemo Vero,