December - Planinski Vestnik

na prvi pogled videlo, čigav je, tudi s te straniima pravo obliko. Še tretjega presenečenja setorej ni bilo bati. A morali smo pod krušljivimgrebenčkom oziroma verigo špičk. Tod je šlopočasi naprej, spodrsavalo je. Doumeli smo, dahoče naš izbranec celo vstopnino za predstavo,ki nam jo pripravlja. Kaj smo hoteli, mi smorinili k njemu, ne on k nam, zato smo poštenoplačali, kar je zahteval in ni nam bilo žal.Špik, pa si le naš! Potrdil je to tako, da jerazgrnil pred nami vse svoje bogastvo in to nemajhno. Kako majčkeni smo v tej prelestni areniskalovja! Od vrha do vrha se sprehaja naš pogledin pri vsakem pravi nekaj v nas.»Še ta in še ta bo enkrat naš, še tja moramo!«Kot eno samo nepremagljivo vabilo se razpenjajopred našimi očmi. Pa ne za dolgo. Sramežljivose začno ogrinjavati v megle. Kot bijim bilo žal za ravnokar izrečeno vabilo, postanejobolj izzivalni: »Pridite, morda vas bomopustili k sebi!« O, saj čutimo vašo premoč, sajvemo, da tu velja vaša volja, ni se treba takošopiriti. Vseeno bomo pobrali vrženo rokavicoin poskusili dobiti vstopnico še za vas.Vračamo se po poti k Črni vodi. Očitno je totista pot, ki so nam jo obetali znanci. Samopremikajoče se kamenje, dokler seže oko. Vsasreča, da nismo rinili tod gor, bili bi ogoljufaniza marsikak užitek. Še do! grede nam ta »šoder«ne prizanese. »Ubogi čevlji,« tarnam, ko jihostri robovi kamnov neusmiljeno režejo. Pa memine vse sočutje do čevljev, ko je melišče zanami. Strmo navzdol med ruševjem, borovci inbukvijo se spuščamo. Moji predolgi palci sezaletavajo v trde konice gojzerjev in pri marsikateremkoraku se mi nevede izvije stok obbolečini, ko palec spet trešči ob trdo usnje.Prijateljici odpovejo pokorščino kolena. Vednobolj elastična postajajo, zvijajo se ji na vsestrani in z njimi hodi kot marioneta. Edini zastopnikkrepkega spola je tudi edini brez težav.Povzročava mu jih le midve, ki mu s svojopočasno hojo krativa kosilo. Sklenili smo namreč,da bomo jedli šele v dolini ob vodi, njemupa je trebuh potegnilo že čisto na hrbtno stran.Nama najine težave ne puste misliti na lakoto.Pa le dočakamo tudi ta lepi trenutek, ko zabrnitagorilnika, zacvrči mast za jajčka in zavrejuha knorr. Na mah so pozabljena razmajanakolena in razboleni palci.Ko drvimo skozi Martuljek, se spet ozremo navzgor.Čudno, še ravno tak je Špik, kot je bil,nam pa se le zdi odslej drugačen. Zdaj smopostali bližnji znanci.V SNEGU NA MOJSTROVKOStankoKosl . recej let je tega, kar me je bil prijateljFrance povabil, naj se v aprilu udeležimzbora markacistov na Vršiču. S čim neki bi mimogel bolj ustreči, saj sem se že večkrat pripravljal,da bi šel vsaj enkrat občudovat gorskisvet v zimski obleki?Zima se je v Ljubljani le nerada umikala, čepravje pomlad po koledarju že nastopila. Naosojnih straneh je še ležal sneg in se upiraldežju. Nakljub mrazu in snegu pa se je ščinkavčekprvi pričel oglašati ter s pesmico snubitisamičko.S Francetom sva se odpeljala opoldne z vlakom.Med vožnjo je pogled venomer silil skoziokno. Na travnati ježi od Medna proti Medvodam,kjer se proga stisne tesno ob breg, jebilo vse polno višnjevega pomladanskega žafranain k tlem stisnjenih kupčkov rumenihtrobentic. Koga ne bi razveselila ta slika pastelnihbarv pomladanskega cvetja v svežezeleni travi! Malo dalje pa so se na severnistrani Jeterbenka in Osojnika poslavljale zadnjezaplate snega.Na Sorškem polju so samevali prazni kozolci.Ti so zbudili pozornost francoskega gledališkegain filmskega igralca Gerarda Philipa. Koje opazoval gorenjsko pokrajino, je ob pogleduna kozolce dejal s francosko duhovitostjo, dabi človek lahko brenkal nanje kot na harfo,gore in mesto bi tej pesmi prisluhnili. Dodal ješe: »Kakšna čudovita harmonija so tile vašikozolci.« Podobno jih je malo pred njim občudoval,tudi Francoz, pisatelj Marcel Schneider.Zgodovinar Valvasor ni tako poetičen kot Francoza.Kozolce opisuje le kot kronist in opisovalecposebnosti dežele Kranjske.Skozi gozdove ob Savi smo se pripeljali doRadovljice in Lesc. S snegom odete gore so sebleščale v deviški belini. Tam zadaj za Bledomje vabil ljubljeni očak naših gora Triglav. Podčokatim, do vznožja zasneženim Stolom pa jedremala Vrba, »srečna, draga vas domača«.Po njej je bilo zahrepenelo srce velikega pesnika,potem ko je bil spoznal lažni blišč in miksveta. Ob tem spoznanju mu je pod peresomnastal ganljivi spev domačemu ognjišču: