December - Planinski Vestnik

Gre torej zo to, kako, na kakšen način preplezaš steno, ali skušaš goro prilagoditisebi ali sebe gori, ali se odločiš biti podoben Preussu ali dandanašnjim»plezalcem tehnologom«.Bruno Detassis je posnemal Preussa. Pravijo, da ni nikoli uporabil zanke, stremena.Podobno so delali Langes, Solleder, Tissi, Rebitsch in Vinatzer.Nimam nič proti novim velikim smerem. Sem pa za to, da ostanejo »starevelike« nespremenjene zato, da so nam za zgled, da so bili tudi nekdanjiplezalci vztrajni in pogumni možje. Če bomo te smeri »nabili«, se bomomorali pobotati s propadanjem alpinizma, z njegovim deklasiranjem, ker mubomo vzeli nevarnost in tveganje. Skušajmo biti starim po pogumu in drznostipodobni, ne goljufajmo sami sebe, ne delajmo si utvar. »Stare smeri so deklasirane,ker so preveč opremljene, preveč opremljene pa so, ker je v stenahpremalo »pravih« alpinistov, ki bi šli v steno z ljubeznijo. Preveliko je številotistih, ki jim gre le za zunanji uspeh, pri tem pa za čim manjši napor in čimmanjše tveganje. Zato ni čudno, če je zdaj le malo veljavnih dejanj.«Tako mladi Tirolec Messner, ki nedvomno spada v sam vršiček mladega plezalskegarodu v alpskem območju. Članek v Riv. Mensile 1969/2 je opremils posnetki prostega in deloma umetelnega plezanja iz svojih vzponov v CimaScotoni (SE, 3. ponovitev), Torre Delago (NO, 3. ponovitev), Torre di Sella(smer B. Francesch) in Mt. Agner (prvenstveni zimski vzpon pri -15° C). Fantastičniposnetki, kakršnih naši osebni arhivi ne poznajo. Konec članka ilustriraComicijev slog prostega plezanja, posnetek je dal R. Timeus. Vsekakorje Messner mnogim navezam vrgel rokavico. Gotovo jo bo kdo pobral.VRAŽJA ŽENSKASimone Badier je ena od žensk, ki se ponašajo z najtežjimi vzponi v kopniskali in ledu. Še več, verjetno je edina, ki je vse svoje ekstremne vzponeplezala kot prva v navezi. Vsepovsod v masivu Mt. Blanca, v les Ecrins, vDolomitih, Vercorsu in drugod. Za seboj ima južni greben Aiguille Noire dePeuterey, vzhodno steno Grand Capucin, Gervasuttijevo smer v južni steniv Pointe Adolphe Rey, vzhodni greben Dent du Crocodil, angleško smer vzapadni steni Aiguille de Blaitiere, smer Cassin-Ratti v severni steni ZapadneCine, direktno v severni steni Velike Cine, jugovzhodno steno Piccolissime, severozapadnosteno Torre di Venezia, smer Carlesso-Sandri v južni steni TorreTrieste, jugovzhodno steno Pilastro di Rozes, vsega skupaj 150 težkih in skrajnotežkih plezalnih vzponov (V, VI). Poleti 1968 je kljub slabemu vremenu večjidel z ženskami v navezi, vselej pa na čelu naveze zmogla vrsto klasičnihkopno-lednih tur npr. Mt. Maudit po grebenu la Tour Ronde, severno stenoTour Ronde, Spencerjev ozebnik v Aig. de Blaitiere, severni raz Aig. duChardornnet.V »La Montagne« 1969/4 pravi o sebi, da je zelo skromna plezalka šestestopnje, da nima za seboj velikih prvenstvenih vzponov: »Sem pa vselej plezalakot prva, kar ves svet priznava kot veliko dejanje, jaz pa ne. Ni pa šedolgo, kar sem štela prvega v navezi za nadčloveka, pojem, ki ni prav ničženski. Ko pa so mi v plezalni šoli spričo mojih naglih uspehov namignili,naj plezam prva, sem ubogala in zdaj tega mesta ne mislim več odstopiti.Nikar ne mislite, da sem za plezanje nadarjena. Rada imam telovadbo inšport, vendar nisem pokazala posebnih sposobnosti. Pri plezanju sem kakorvse ženske prekratka v rokah in tako obvladam »atletska« mesta le s treningomin vztrajnostjo. Včasih sem malo zlobna: Kdo se ne bi veselil porazana obrazu pripravnika, ki vidi žensko zmagovati previs, s katerim se on zamanposkuša že nekaj tednov? In še marsikaj bi lahko rekla o obnašanju plezalcev,ki jim moje avanture večkrat zapro sapo.