December - Planinski Vestnik

opeval gorski svet, Berti ga je poveličeval vsvojih spisih in Preuss, ta najčistejši od vseh,se mu je zapisal z dušo in telesom.To vse je bilo povsem različno od sedanjihgledanj, ki vidijo najvišje vrednote v športu, vdosežkih mišic, v maksimalnem fizičnem znanjuin v nagradah zanje. V boju z goramirabijo vsakršno orožje, medtem ko je pravialpinizem občutek in umetnost.Tako je izbranec svetil nad Alpami kot zvezdniutrinek. Srečni tisti, ki so živeli za časanjegove kratke vladavine. Upravičeno jo imenujemo»zlato«. Bil je junaški alpinizem, temeljilje na srčnosti, drznosti, tveganju in čistostistila. Edino vodilo mu je bilo osebno znanje inlastna vest. Niso ga poniževali umetni pripomočkiin pomagala. Bil je viteški alpinizem,ki je ljudi povezoval, ne pa razdvajal v tekmovanjuza športnimi dosežki, samoten alpinizem,ki ni potreboval radia, televizije inmedalj. Gornikova duša je poznala edinolezadovoljstvo nepopisno srečnih ur v gorah.Mogoče bi se dalo mladino z zgledi in navajanjemzopet k temu vzgojiti?Dandanes tako zelo manjka skromnosti. Dvatisoč vzponov Pavla Preussa bi bilo izginilo znjim vred, da ni dobrohotna usoda njegovegadnevnika prinesla meni v roke; iz njega bi segeneracije lahko učile, kaj je alpinizem srca.Na Niesenovem vrhu je neznan poet vrezal vkamen mistične besede: »Ljubezen do gora jenajboljša«. Zsigmondy je ustavil navezo in zanesenozrl k osončenim grebenom Dreischusterspitze,medtem ko je Compton ujel ta pogledv eno svojih slovitih podob. Saussure pozabiza hip na svoj velikopotezni uspeh vrhMontblanca in ganjen ogleduje drobceno silenoacanlis; Kugy opazuje igro dveh metuljev navrhu Giglio del Paradiso, star vodnik moli vrhMatterhorna in zdi se mu, da sliši prepevatiangele. Comiciju se smili posušena cvetica vžareče vročih pogorjih Egipta itd. Bil je toalpinizem po božji milosti. Papež Ratti, prevzetod lepote tam zgoraj, združuje na Monte Rosireligiozno čustvovanje s kultom — čaščenjemgora. Tudi v glasbi so izražali alpinizem. Bellinidolguje nesmrtne melodije goram, Rossini prelijev tone alpinski junaški epos Viljema Telia,VVagner interpretira silne zvoke gora.Bil je tudi alpinizem dobrote: Preuss je pri sestopuz neke ture našel v samotni gozdni kočimladega drvarja, ki si je pri podiranju drevesatako hudo poškodoval nogo, da so mu jomorali vzeti. Preuss je nato opravil ciklus predavanj,poiskal ubogega fanta in mu rekel:»Govoril sem o tvojih lepih gorah pa so mitole dali za tebe.« In je invalidu izročil izkupičeksvojih predavanj in mu z njim plačal protezo.Zapparoli je komponiral sonate in koncerte,dohodke pa poklonil staremu bolnemuvodniku z Monte Rose. Vse je kot človeška inumetniška povezanost z Alpami, nekaka njimzapeta himna.Današnja mladina naj bi spoznala dela pionirjev,vrstice Zsigmondyja, Grohmanna, Tyndalla,Whymperja, Ruskina, Micheleta, Mummeryja,Kugyja, Glanvella, Malloryja, Schmidkunza,Lammerja, Ramuza, Unamuna, Reya, Bertija inštevilnih drugih gorskih piscev. Poznati bi moralaslike Comptona, Bartha, Segantinija, kottudi risbe, odtise, skladbe, ki so jih navdihnilegore. Vsa ta dela učinkujejo kot razodetje nedotaknjenegagorskega sveta prejšnjih časov,podobna krajinam naših sanj.Zame sta literatura in umetnost gorskega svetabiblija alpinizma. V njej bi za današnjo mladinoAlpe doživele vstajenje v svojem deviškemoblačilu. Fantazija je dragocen dar: Pesnikuin umetniku omogoča, da sredi hrušča množicdoživlja samoto, v zaporu svobodo. Posredujenam spomin na lepe, nepotvorjene stvari, tudiče jih je izmaličil »napredek tehnike«.Če se poglobimo v stare spise in opise, selahko zazremo v Alpe 19. stoletja in vzbudimov sebi njihov čar. Jaz kot človek leta 1967uživam prelesti gora morebiti globlje kot tisti,ki so živeli pred sto leti, saj lahko prejšnjeprimerjam s sedanjim in se predajam dragocenostimminulih let. Kolikor bolj mi modernaglasba trga ušesa, toliko bolj cenim klasično;čim bolj se mi gore kažejo onečaščene, tembolj ljubim bistvo čistega gorskega sveta. Podobnose mi dogaja s stavbami: čare Parienonain drugih antičnih templov dvakrat uživam,ko študiram grško zgodovino in umetnost.Kot alpinist se vedno znova skušam poglabljativ zgodovino, literaturo in umetnost alpinizma.Vselej mi lebdi pred očmi star bakrorezMisurine: jezerce, obdano z gozdom in travniki,na vzpetini pa lesena kočica. Za tistih časovni bilo nikakih asfaltnih cest, le komaj vidnapot preko travnatih pobočij. V kočici je Carduccipisal svojo »Odo Cadoru«. Še danes mita bakrorez uteleša Misurino. Tri Cine vidimkot na Comptonovi skici, na kateri prek bližnjihmelišč skakljajo gamsi. In moje misli potujejok davnim nočem, ko je ob ščipu MichelInnerkofler, veliki sextenski vodnik, sam stal obvznožju Male Cine in v igri senc iskal dostopna ta vrh. Malo dalje, v škrbini Cin stojim zavzetnad srčnostjo Preussa, ki si je upal premagatiprevis Male Zinne s prostim plezanjem.V Brenti me navdušuje pogled na vzhodnosteno Guglie (Campanile Basso), ki jo je prvipreplezal isti Preuss, sam in prosto. V Rosengartenumislim na Santnerja, gorskega slikarja,ki je čopič in barve pustil ležati v grušču inšel plezat na drzne skalne ostrice. Neštetezgodbe in bajke so se spredle o Alpah. Kakoreven je, kdor o njih ne ve ničesar in vidi zgoljkamen in skalo! Moderni, zmehanizirani športje alpinizem in njegovo poezijo ubil. ČarobniDolomiti so postali stadion za cirkuške umetnije.Preuss jih je bil slutil in je svaril prednjimi. - »Pojdite na gore s prostim plezanjemin preizkusite svoje naravne moči...« Tako,menim, bi pravi alpinizem, kljub vsemu le nezamrl. Z umetnimi pomagali pa se je sprevrgelv mehansko igračko, ki se obrabi in kijo nekoč zavržejo.V čem je torej naloga velikih planinskih združenj?Pošiljati ljudi v gore? Ko pa že vse takodere tja, vseeno na kakšen način, z avtom,žičnico, sedežnico, smuško vlečnico! Zganjajoplezalni šport, dirke, tekmovanja. »Dovolj je,