December - Planinski Vestnik

je prišepal brez zlata, bogatejši pa za doživetje,vredno velikega alpinista. Verjetno nikoliprej, gotovo pa ne pozneje ni stopil človekv to votlino. Zato se votlina upravičeno imenujeJozova votlina.Babica so pripovedovali, da je na starost šepostopal ob Savinji s puško in streljal postrvi.Ko se je s težkim korakom pa brez plena vračaldomov, je s solznimi očmi pogledoval na gore,kamor ga je še vedno vleklo srce, noge ga paniso več nesle.Zapisal sem o njem »na starost«, pa ni doživelniti posebne starosti. Umrl je 28. 10. 1888, star70 let. Živel je kakor viharnik na gori, življenjepolno zanimivih doživljajev. Skušal sem otetipozabi njegovo ime in nekaj drobirja iz njegovegaživljenja.OSEMDESET LETPLODNEGA ŽIVLJENJAPAVLA KUNAVERJA(19. 12. 1969)Ing. S t a n k oDimnikevetnajstemu stoletju, stoletju zmernihodkritij in napredka v znanosti, medicini in tehniki,pa tudi stoletja dokaj unesenih vojn in šeprecej umirjenega sožitja ljudstev na našem planetuje sledilo dvajseto stoletje z vrtincem neslutenihodkritij in nesluteno velikega napredka,na nesrečo pa se je znašlo tudi v vrtincu divjihvojn in revolucij, ki se stopnjujejo, rastejo inse preraščajo v svojih razsežnostih.Ta vihar na razpotju starega in novejšega jeposebno usodno posegel v življenje tistih, kiso bili rojeni proti koncu prejšnjega stoletja.Tako je prizadelo tudi Pavla Kunaverja, njegovošolanje, njegovo službovanje. Nemara paje prav to povzročilo, da je pričel z vsemi svojimimočmi tešiti žejo po znanju, da je nenehnoiskal odgovor na vprašanja, ki oklepajo človekutajnosti narave, da mu je čedalje bolj rastlastrast za zbliževanje z gorami in s podzemskimsvetom, predvsem pa še ljubezen za opazovanjedogajanj na zvezdnem nebu.Gradiška tura (gl. str. 583) z vrisano»Furlanovo potjo« Foto Otmar ČrnilogarTako so mu uravnavali življenjsko pot: sonce,planine, zrak, morje, podzemni in vesoljni svetin čudovit zagon pri odkrivanju in popisovanjuskrivnosti iz življenja narave. Vse to pa staspremljala neizmerno hotenje in želja, da bi ssvojimi pridobitvami v znanju in odkrivanjunepoznanega čimbolj koristil sočloveku, ga bogatilz znanjem in ga vzgajal v koristnega insrečnega člana človeške družbe. Občudovanjavredno je vse tisto, kar je prispeval mladimrodovom s svojim žrtvovanjem in duhovnimdelom, ko jim je netil ogenj zanimanja za planine,za nebesne pojave in sploh naravo, sajjim je skušal z vsakim svojim gibom prispevatisvetlih žarkov na njihovo življenjsko pot. Onsam pa je pri vsem tem pozabljal nase, ostalje do skrajnosti skromen, vsa njegova dejavnostmu je bila samo užitek umetnika in poezija vnjegovi knjigi življenjske poti.Rodil se je v številni poduradniški družini. Očega je skušal čimprej spraviti do kruha, zato jePavel dovršil učiteljišče, da je leta 1910 žemogel nastopiti svojo prvo službo kot učitelj naViču. S svojo močno voljo pa se je takoj pognalše naprej in je nadaljeval študij v tečaju za meščansko-šolskegaučitelja in še naprej na učit.akademiji na Dunaju, kjer se je jeseni leta1913/1914 tudi vpisal na univerzo kot izrednislušatelj geografije.Službe meščansko-šolskega učitelja takrat niopravljal dolgo. Leta 1914 je izbruhnila prvasvetovna vojna in kmalu je bil tudi on vpoklicank vojakom. A bila mu je naklonjena sreča,kajti takrat je bil že izkušen raziskovalec podzemskihjam po kraških tleh in zato so ga uvrstiliv poseben vojaški oddelek, pri katerem jevodil raziskovanje takih jam za fronto na TržaškemKrasu, na Banjški planoti in v Trnovskemgozdu. Take primerne podzemske votline sonamreč nameravali urediti kot varna vojna zakloniščaza fronto. Lani in letos je Kunaver vPV v člankih »Jame za soško fronto« tisto svojedelovanje zanimivo opisal. Jeseni 1917 se jevojna fronta pomikala s Soče na reko Piavov Benečiji in v južno-tirolske Alpe in tedaj jemoral tudi on najprej v alpski odsek na planotoAsiago do meseca aprila 1918.Potem je najprej služboval kot meščansko-šolskiučitelj in je leta 1945 postal ravnatelj meščanskešole v Zgornji Šiški. Šest let kasneje jebil imenovan za strok, učitelja zemljepisa naklasični gimnaziji v Ljubljani. Od leta 1961 nadaljein še danes poučuje astronomijo na gimnazijiv Št. Vidu.Poleg opisane pedagoške službe mu je vsaleta hkrati teklo še bolj zanimivo delovanje, zakatero ga je nemara vzpodbudil profesor dr.Josip Cerk, takrat tajnik Društva za raziskovanjepodzemeljskih jam. Pridružil se je temu društvuže leta 1910 pri iskanju, preiskovanju in pri risanjunačrtov jam po Krasu, okrog Cerkniškegajezera in po Dolenjskem; zrisal je načrte nad100 jam.