December - Planinski Vestnik

utrujenosti nisem čutil. Preveč je bilo doživetij,do bi mogel misliti na nevšečnosti.Ko so okovanke zaškrtale po pesku na trdicesti, kjer ni bilo snega, sem se šele prav zavedel,da se vračam. Vračal sem se z radostjov sebi in zadovoljen, da sta ravno ta dnevabila tako čudovito lepa, kakor jih more v svojiskladnosti ustvariti samo narava.Minilo je že štirinajst let od tiste aprilske nedelje,ko sem napravil opisano turo na Mojstrovko.Spomini pa so Še živi, kot bi to bilovčeraj.ZIMSKI VZPONNA INNOMINATOIztok Furlan, TrstK 'I e mlad sem s starši pogostokrat obiskovalJulijce. Prehodili smo mnoge doline inse povzpeli še kam višje. Bil sem ves prevzetod tolikšne naravne lepote. Srečeval sem plezalce,ki so odhajali v stene z nahrbtniki, kliniin vrvmi. Oprezoval sem okrog njih in jih občudoval.Napravili so name tak vtis, kot da greza povsem izjemne ljudi. Želel sem si, da bijim bil podoben.Leta so tekla. Od Trsta, kjer živim, so goredaleč. Pa nisem pozabil nanje. Tudi kraška pokrajinazunaj mestnih zidov me je vsak danspominjala na njihove sive stene in vrhove. Potemse mi je ponudila priložnost, da sem sevpisal v alpinistični tečaj SPD Trst v Glinščici.Ni daleč od mesta Glinščica. Je resnično naravnaredkost: pravi alpski svet v miniaturi, splezalnimi smermi in vrhovi, kjer se ljubiteljite lepe in plemenite telesnovzgojne panoge iznašega mesta vadijo, da bi se potem podajaliv prave gore bolje tehnično in telesno pripravljeni.Iz Glinščice je izšla precejšnja vrsta najboljšihplezalcev tudi svetovnega slovesa, kakorje npr. bil Emilio Comici in še mnogi drugi.Končno so se mi izpolnile moje želje. Vztrajnoin marljivo sem obiskoval Glinščico ter si pridobivalpotrebno znanje, osvajal tehniko plezanjain si krepil telo ter duha. Gnala me ježelja, da bi se čimprej razvil v pravega alpinista.Vsako uro sem porabil, da sem odhajalv ta naš mali gorski svet. Ugotovil pa sem, daje to še vse premalo, samo nedelje niso večzadostovale. Potrebno bi bilo, sem mislil, tudimed tednom še kje odkriti kako možnost, dabi vežbanje izpopolnil. Pa ni bilo samo vprašanječasa, ampak tudi soplezalcev. Moji vaditeljiso med tednom zaposleni, ti niso mogliz mano. Vpraševal sem jih, če poznajo kogadrugega, ki bi se mi pridružil. Niso vedeli zanobenega.Lepega dne pa so se stvari obrnile. Ves tačas nisem niti slutil, da kakih sto metrov odhiše, kjer stanujem, živi mlad fant, ki je zagore prav tako navdušen kot jaz. Po naključjusem ga spoznal nekega dne, ko sem na njegovemjopiču opazil pripeto značko italijanskegaplaninskega društva (CAI). Povedal mije, da se ukvarja s plezanjem in da je vpisanv klubu »XXX. Ottobre«. Takoj sva postala prijatelja,še zlasti, ko sem opazil, da je vsestranskopošten in napredno vzgojen. Saj ga nitinajmanj ne moti to, da je on Italijan, jaz paSlovenec, nasprotno, vedno se je doslej zeloprijateljsko in s spoštovanjem izražal o mojemnarodu in o moji domovini Sloveniji.Od tega dne sva skupaj plezala ob nedeljahv Glinščici, med tednom pa na Napoleonskicesti pri Proseku. V Glinščici sva preplezalavse lahke in težke smeri.Na barkovljanski obali nama je nekega večeraprišel na misel zimski vzpon. Oba sva bilanavdušena nad to mislijo in začela sva izbiratismer. Imena so se vrstila, a jih je bilo toliko,da se v njih niti znajti nisva mogla. In tako jenastopila zimska sezona, ne da bi vedela, česase bova lotila. Nekega dne sva se odločila,da bi se podala vsaj na kako lažjo turo. Odločilasva se za kočo Grego. In smo odšli: Berto- tako je ime prijatelju - njegov oče in jaz.Koča Grego stoji nad dolino Zajzero. Hodili smotja težko in naporno zaradi svežega snega, kije zapadel pred nekaj dnevi. Segal nam je dokolen. Dobrih sedem ur smo gazili, preden smojo dosegli. Koča ni oskrbovana. Zanetili smoogenj in skuhali večerjo. Hladno nam je bilo,greli smo se pri ognju in tiho zrli v njegoveplamene, ki so rdečkasto osvetljevali temniprostor, oblizovali lonec, kjer se je šumeč topilsneg.Bilo je še zelo zgodaj, ko smo se prebudili. Sedremav sem stopil k oknu in odprl oknice.Sonce me je kar zaslepilo. Ravnokar je obsi-