December - Planinski Vestnik

gotovo šeste stopnje - uspešno premagali. Gorsva prišli, dol pa nisva znali več. Najino ponosnoukanje se je spremenilo v bridki jok.K sreči je prišla dekla, naju rešila, a ko jemateri vse to povedala, naju je mati proglasilaza planinsko zreli. Dva starejša otroka stadobila nova, večja nahrbtnika, midve pa svapodedovali njuna, dobili sva kratke hlače invisoke čevlje in se nedeljskih pohodov našedružine redno udeleževali.Najraje smo jo ob poletnih in tudi zimskihnedeljah mahnili na Platak. Pozimi smo odhajalitudi v Skrad in Delnice. Medtem ko sostarejši otroci že šli svoja pota, naju je matiz Verico potrpežljivo vadila smučati. A kajkmalu sva, s številnimi padci, lahko sledili bratomain sestrama na dolgih smučarskih turah.Poleti smo s Platka šli na skalnati Obruč, naSnežnik, pa tudi na Risnjak in odondod doFužin ali s planinkami poraščeni Lokev.Ze pred vojno je bilo na Platku zelo živo. OdRijeke je Platak oddaljen borih 24 km. Nekajčasa te pelje cesta po goli kraški pokrajini,a kmalu se znajdeš v gostem in čudovitem gozdu.Po treh kilometrih gozda so tri nekolikovečje jase, ki jih imenujejo Poljane ali tudiFrebeniš. Na prvi je logarska hiša. Tam je predvojno bil velik planinski dom, ki je 1940. letapo nesreči pogorel. Razen tega je bil tam tudisokolski dom in kasarna planinskega polka.Do zanimivega pravega alpskega vrha Snežnika(za razliko od Notranjskega Snežnika gaimenujejo Hrvatski Snežnik) je le poldrugo urohoda, do Risnjaka pa pičle tri ure.V poletnih počitnicah, ko je imel tudi oče dopust,smo nekoč naredili prav zanimivo turo.Namenili smo se s Platka na Risnjak, z Risnjakapa v Lokve. Bila nas je velika družba, več družin,otrok pa cela čreda kaj različnih starostiod štirih let navzgor. Z otroki posebnih sitnostini bilo. Nekaj časa je otrok hodil sam, nekajčasa ga je mati tolažila, nekaj časa starejšibrat zmerjal, tudi tepel, potem pa se je našelkdo, ki je iz čiste ljubezni do starejše sestreali mlajše otrokove tete otroka nesel kak kilometrček,da je nabral potrebne moči, potempa se je zgodovina ponavljala. Seveda je požrtvovalnežz otrokom vred moral nositi tudinjegov nahrbtnik. Ker je mati imela slabe izkušnje,ko se je s tolikimi otroki prerivala popolnih vlakih in ne preveč higieničnih gostiščih,je vedno eden od otrok, ponavadi najmanjši,imel v nahrbtniku tudi nočno posodo. Ko semjaz prišla na vrsto za ta »terenski pribor«, semse uprla, oče mi je pritegnil in tako je ta instrumentostal doma, čeprav danes vem, da jemati imela prav.Hodili smo do Šlosarjevega doma pod Risnjakomprecej časa. Dosti časa nam je tudi vzeloiskanje planik, potepanje okoli doma, ter ogledovanjedveh Angležinj, ki sta po neki nesrečizašli v to lepo in neobljudeno pustoto. Sončnizaton na Risnjaku je bil čudovit — razgled naprostrane gozdove Gorskega Kotarja me jevso prevzel - čeprav še niti pismena nisem bila.Razgled v Šlosarjevem domu je pa bil boljtako... popravljali so nekaj, petroleja ni bilopreveč, za spanje vsem nam je bila na voljole s slamnicami pokrita skupna soba, v njenemkotu je sameval razmajan pograd. Zgornjeganadstropja sta se polastili moji sestri in sestrična,spodnjega obe Angležinji. Mi ostali smo sespravili po tleh, kakor smo znali in vedeli. Zdise mi, da nas je bilo vseh vsaj 20. Luči nismoimeli. Zdajci pove Verica jasno in glasno, damora nekam. Mati je vzdihnila za doma puščenoposodo, a ker je bila po sili razmerčuda iznajdljiva ženska, je dekletce prijela trdnookoli pasu, jo dala skozi okno, da je opravilasvoje, in jo posadila nazaj na mesto. V temse oglasi planinec Uco:»Teta, zaprite okno, me zebe.«Mati je ubogala, pa se oglasi Ucov brat Maco:»Raje odprite okno, tukaj je neznosno slab zrak,še zadušili se bomo!«Mati je pa že bila na mestu. Maco je počakal,da je Uco zaspal, in se začel potihoma plazitiproti oknu. Pri tem je stopil mojemu očetu nabrke, bratu na noge in meni na uho. Vsi smoga počastili s primernimi komplimenti, tudi Angležinjista se zbudili in nekaj povedali v svojemjeziku. Maco pa je le okno odprl. Tri dekletagori na pogradu so se začele hihitati,moj oče pa je iz spanca zarohnel:»Če ne bo precej mir, dobite štiri okoli ušes!«Ne vem ravno, zakaj štiri, ker so bila gor letri dekleta, a to nas je spravilo v še boljšovoljo. Končno smo le pospali, takrat pa se jezačel plaziti Uco proti oknu, da ga bi zaprl.Pri tem je za spremembo pohodil moje lase, Veričinenoge, mamino uho, zadel ob Angležinjinoroko pri oknu ter ga s treskom zaprl. Ko jeUco zaspal, je spet Maco začel svojo operacijo.In tako vso noč. Zjutraj pa smo videli, da jeokno bilo brez šip. To se večkrat pripovedujeza smeh, to pot pa se je res zgodilo.Seveda se je zjutraj bilo treba umiti. Fedor,mlad študent, nam je zapridigal, da moramoobema tujkama pokazati, kako smo mi Slovaničisti ljudje. Tako smo se postavili v vrsto pred