December - Planinski Vestnik

na Col de la Fourche. Polno alpinistov je že tuz različnimi nameni. Največkrat slišimo imenaAig. Blanche ali Sentinelle Rouge. Le našihsmeri ne omenja nihče. Kar veseli smo tega, sevsaj ne bo treba gnesti na stojiščih. Vendar totudi dokazuje, da so to težke smeri, ne mnogokratobiskane.V bivaku ni prostora za nas, zato se odločimo,da gremo dalje in da bomo ponoči malo plezali,malo pa spali. Spustimo se na ledenikBrenva. Na toplem popoldanskem soncu priredimopravo pojedino. Potrebovali bomokalorije, saj nas čaka 1300 m vzpona, jutrizvečer pa moramo biti že v Chamonixu. Kosonce zaide za grebenom Peuterey in se snegosreni, odidemo dalje proti Col Moore. Srečnoprispemo tja, brez kakšnih padcev v razpoke,pričenjamo verjeti v našo srečo. Na Col Moorese navežemo in prava plezarija se začne. Prečkamonevarne vesine, ki so razorane od plazov.Tu čez dan nima človek kaj iskati, ker bi gaogromne snežne gmote izbrisale s površinezemlje. Kmalu se moramo ločiti. Stane in Borogresta v »hruško« (la Poire) in morata še protilevi, midva z Marjanom pa zavijeva navzgorv Majorja (voie Major). Zaželimo si srečo inodhitimo vsak v svojo smer. Sneg počasi nastrmem pobočju preide v led. Plezava po konicahderez in hitiva proti skalam nad nama,kjer si bova lahko pripravila bivak. Popolnomaje že temno, ko doseževa poličko pod ogromnoskalno steno, ki naju bo varovala pred morebitnimiizstrelki od zgoraj. Ob soju čelnih svetilksi pripraviva bivak. Zlezeva v vreče in kuhavačaj. Samo žejna sva, razumljivo. Ves dansva hodila po soncu, to naju je čisto izsušilo.Končno tudi to brezkončno žejo potešiva inpoizkusiva zaspati. Vendar sva preveč razburjena,da bi nama uspelo. Saj sva končno tu,kjer si najboljši alpinisti merijo svoje moči. Alisva dovolj pripravljena? Ali ne bi mogla še večin še vztrajneje trenirati? Take in podobnemisli nama blodijo po glavi, vendar se pomiriva.Saj sva preplezala vrsto najtežjih smeriv Julijcih in bila vso zimo v gorah. Zbudi meneprijeten občutek mokrote, sneg se topi podtoplim telesom. Temna noč je še. Številnezvezde, ki jim ne vem imena, migljajo na nebuin občutek imam, da tudi vesolje živi. Tamdaleč, globoko v dolini Aoste številna osvetljenanaselja pričarajo nenavaden mozaik inpomirljivo vplivajo na človeka, ki se počutitako sam v prostranstvih teh visokih gora. Resso edinstveni takile samotni bivaki v gorah,daleč od ljudi, ko postaneta človek in goraeno. Kot da čutiš, kako utriplje gori srce.Polnoč je. Počasi pospraviva opremo in pričnevas plezanjem. V tej južni steni je le zgodenodhod jamstvo za srečen konec ture. V sončnipripeki se prično rušiti seraki, ki na svoji uničujočipoti podirajo vse pred seboj. Vrsti seraztežaj za raztežajem v utrujajoči ledni strmini.Plezanje ob svitu svetilk je vse prej kotprijetno, vendar če se mora, se mora. Ko sena vzhodu prične svetiti, sva že na stebru, zunajnevarnosti. Prva skalna pregrada naju nezadržuje preveč, zato pa se potem začne kotnož ozek greben, ki strmo drži kvišku do drugeskalne pregrade. Previdno se pomikava navzgor,vendar se prevarava v razdalji. Pričakovalasva le par raztežajev, pa jih je že več kotdeset, a še vedno nisva na cilju. Varovanje jele navidezno, zavedava se, da bi padec kateregakoli od naju pomenil za oba konec tisočmetrov niže na ledeniku. Toda zaupava si.Končno le doseževa skale. V opisu piše, dalahko pričakujeva težave četrte in pete težavnostnestopnje. Kmalu sva sredi stene. Hitrejegre, kot sva pričakovala. Nič naju ne morezadržati. Skale je zdajci konec, nad nama pase boči vsaj en raztežaj visoka, previsna, lednastena. Tu se torej lomijo seraki. Prestrašenogledava navzgor in iščeva prehod. Nekje moravačez. Odločiva se, da poizkusiva tam, kjerje stena najnižja. S pomočjo klinov se počasiprebijava navzgor in končno doseževa vršnirob stene. Vse, kar je še pred nama, je kotsmučišče za začetnike. Ne podcenjujeva gore,vendar nama ne more nič več preprečiti potido vrha Mt. Blanca. Živčna napetost popusti,pojavi pa se strahotna utrujenost. Nič več nisvaživahna. Vlečeva se kot megla in verjetnosva zelo žalostne podobe. Končno se tudi takrižev pot neha, ko se greben spusti navzdol.Na vrhu sva. Razgled nama poplača vse naporein navdušeno fotografirava. Koliko čudovitihmotivov nudi ta bližnja in daljna okolica!Kamor seže pogled, sami edinstveno lepi vrhovigora. Resnobno nedostopen, a vendar takodomač svet. Saj smo vendar v gorah kjerkolina zemeljski obli kot doma. Občudujeva divjegrebene Grand Paradisa. Vendar tudi nama,kot mnogim pred nama, pogled željno božasanjsko lepo Dauphinejo. Ne morem popisatiobčutkov popolne sreče. Sreče zato, ker živim,ker mi je dano uživati toliko lepega. V tem trenutkubi, če bi bil pesnik, zapel veličastnohvalnico goram, tako pa pred vsemi temi lepotamisamo sklonim glavo in sem srečen.