December - Planinski Vestnik

goro. Ze prvi metri so dokazali, da v Freneyune bo nič podarjenega, vsak meter bo trdoprigaran. In tudi zrak je postajal vse redkejši.Višina 4100 m in težave pete in šeste stopnjeniso več kar tako. Kazalci na uri so hitelisvojo pot, vršni steber, imenovan ,sveča' pa nibil nič bližji. Stena je postajala vse težja,midva pa sva napredovala vse počasneje. Kjeje zdaj tista hitrost, s katero sva doma premagovalanaše najtežje stene. Končno sva le doseglapolico, ki je v opisu označena kot bivakprvopristopnikov.No, sedaj sva pa tu. Noč še vedno zmagovitovlada nad pokrajino, a s spanjem ni nič. Vsakihnekaj minut se moram presedati, ker drsimnavzdol. Zaradi tega presedanja zbudim Marjana.Skupaj ugotavljava, da bi vseeno lahkovzela s seboj slonove noge, ker nama mrazpočasi leze v noge. Ko pa se na vzhodnemobzorju pojavijo prva znamenja prihajajočegajutra, so vse tegobe takega neudobnega bivakapozabljene. Ko se popolnoma zdani, Marjanže obdeluje previsno poč nad nama. Pet raztežajevčiste šeste stopnje po strehastem stebrunaju še loči od lažjega sveta na vrhu.Tukaj torej so se ustavili vsi poizkusi, ko sohoteli gori vzeti še to zadnjo najtežjo skrivnost.Napredujeva hitro in se veseliva čudovitegaplezanja. Pozna se nama trening vdomačih Julijcih. Res, uživava v ekstremnemplezanju na višini 4500 m. Ura je dve popoldan,ko doseževa škrbino, ki predstavlja konectežav. Izredno dobro se počutiva in na glasdajeva duška najini sreči, saj je za nama enanajtežjih smeri v Alpah. Tudi pod nama serazleže vrisk, ki bi ga prepoznal med množicodrugih. Prijatelja Boro in Stane sta. Nepozabnoje tako neskaljeno veselje nad uspehom. Najlepše,kar lahko človek doživi v življenju, jetrenutek, ko v družbi svojih prijateljev proslavljavelik dogodek v življenju. Mnogo bi lahkonapisal o svojih prijateljih. Pa ne najdem besed.Pravi prijatelj je neprecenljivo bogastvo. Zatose vam zahvaljujem, dragi prijatelji, za najlepšadoživetja v življenju. Brez vas bi ne bilotako čudovito. Hvaležen sem usodi, ki mi jepoklonila take prijatelje.Lahek greben do vrha Mont Blanca je za nami.Zopet občudujemo razgled s tega najvišjegavrha Evrope. Pogled nam brez ovir plava tjav dalje, kjer v rahlih meglicah izginja francoskain na drugi strani italijanska ravan. Alije še kaj lepšega kot takle počitek na vrhu, kose po dobro opravljenem delu popolnoma izročašsanjarjenju o nepokvarjenem življenju, oživljenju brez enoličnosti, daleč od vseh težav,ki bremenijo vsakdanjost.Z vrha Mont Blanca sestopimo proti zavetiščuVallot, ki nam bo čez noč nudilo zavetje. Zanami je izredna tura, vendar nam misli vednopogosteje uhajajo k domačim goram, ki sicerniso tako mogočne kot te tukaj, a vseeno neprekosljivolepe. Kaj bi dali sedaj, da bi namestoChamoniških igel ugledali Martuljškoskupino ali da bi namesto snegov Mont Blancačutili pod nogami skalo katerega koli vrhov vTriglavskem kraljestvu.Plezala 18. in 19. julija 1969 Mitja Košir inMarjan Manfreda.IZ MOJE POPOTNE TORBE(Pokojni materi v spomin)NadaKostanjevicMati je bila doma iz Slavonije. Poročila se jena Sušak (sedaj Rijeka), tam rodila in vzgojilašest otrok, a nikoli je nisem slišala, da bi govorilao domotožju. Rada je imela morje, radanaš ubogi skalnati svet, a še rajši divje in zanimivevrhove Gorskega kotarja, ki se sicer neponašajo z veliko višino, a krijejo v sebi naravnostčudovite lepote. Komaj smo za silo shodili,nas je jemala s seboj v gore. Ko pa smopostali učenci osnovne šole, nam je drugemuza drugim v Miklavža preoblečen stric potisnilv roke smuči z besedami: »Vedi, da jih bošmoral vedno sam odpenjati in zapenjati, intudi nosil jih boš vedno sam.« Tudi mati in očesta kaj. rada smučala, in nas te takrat malopopularne umetnosti navadila.Nekega dne, meni je takrat bilo komaj štirileta, sestri Verici pa dve, so starši odšli na izletz ostalimi otroki, naju pa so pustili doma pridekli. Ta je mislila, da spimo, nas zaklenilain odšla k maši. Seveda sva bili s sestro ogorčeniin razočarani, ker so naju pustili. In odločilisva se za svojevrsten planinski vzpon. Vsobi je bila velika starinska kalijeva peč. Porazah peči, po primaknjenih stolicah, ki so seprevračale, po vratcih, po dimni cevi, in nevem kako, a končno sva ta vzpon - za nas prav