December - Planinski Vestnik

kota skozi Zvižgovec na Moličko peč in Korošico.Po pripovedovanju našega očeta pa je bilJoža orjak samo v nogah. Če sta Joža in njegovsin Jaka skupaj stala, je bil Joža dve coli daljši,če sta sedela, je bil pa dve coli krajši. Bil jesuh, pa zelo krepak človek. Brez dela je karnekako lahko zdržal, kadar je pa delal, jedelal ko nor. Pri delu in gospodarstvu ga je zelodobro nadomestoval Govčov Florjan, brat Jozovežene. Ta je bil pa zares močan, pa pravtako njegovi bratje. Pokojni Peter Štiftar (Suhodolnik)je pravil: »Če je prišel na Ljubno kakposeben silak, so ljudje rekli: Ta je pa gotovoGovčov, ker je tako širok, da mora skozi vratastransko iti.« V naših otroških letih so namstara mati (babica) pokazali več sadnih drevesin rekli, da jih je vsadil in cepil stric Florjan.Joža je bil strasten lovec. (Lovska strast je dednabolezen našega rodu.) Kadar ga je prijelo,je rekel hlapcem: »Danes bdemo šli pa najago.« In so šli brez ozira na to, koliko suhekrme ali žitnega snopja je bilo treba spravitipod streho še pred dežjem. Zanimivo je, daJoža ni nikoli rekel: bom, bomo, zmeraj jerekel: bdem, bde, bdemo, naglas na črki b.On edini je dosledno tako izgovarjal, zatopa je bil deležen posmeha mnogih. Kje je dobilto besedo? Pokojni profesor Vladimir Herie jerekel, da iz ruščine. (Morda od kakega Napoleonovegavojaka, ki je srečno preživel ruskozimo.)V Kamniku na sejmu je kupil konja, ki je bilza takratne Solčavane zanimiva žival, kakorbo morda spet v bodoče postala. Ko ga je prignaldomov, mu je dal v jasli same čiste slame.»Slamo mu boš moral pa zrezati,« je rekelFlorjan. »Si jo bde že sam zrezal, kakor bohotel,« je odvrnil Joža. In zlobni ljudje so pristavili:»Ko se je konj ravno navadil slamorezati, je pa poginil.«Velikokrat je nasul v en rog smodnika, v drugegapa pest soli, še kos kruha v malho, pa jeodšel na lov. Včasih je ostal v gorah po tri dni,včasih cel teden. Ko je ustrelil gamsa, ga jezanesel v najbližjo pastirsko kočo. Tu sta ses pastirjem mastila z gamsom in pastirjevimižganci ob pripovedovanju lovskih in pastirskihdogodivščin. Domov je prinesel mesa ravno šedovolj za dokaz, da je gamsa res uplenil.Stari Pelinovec pa je pravil, da je bil nekočJoža spet več dni v gorah, doma je pa prikosilu žena »johtela«: »Kaj bo, kaj bo, če sekje ubije. Nihče ga ne bo našel.« Florjan jo jepa »sočutno« tolažil: »Naj se pa ubije, saj gane bo nihče drl.« Zena je skrila obraz v dlaniin pobegnila v kuhinjo. Ta Florjanova tolažbavzbuja slutnje, da Joža ni gnala v gore in samotosamo lovska strast.Pri vsem svojem čudaštvu pa je Joža le bil tudinekoliko gospodarski človek. V času svojega neravno dolgega gospodarjenja je zgradil žago,hlev in v Travniku kozolec. Naj v zvezi s postavljanjemkozolca omenim, kako so nekdaj otrokomzapisovali v spomin važnejše dogodke. Našstari oče (dedek) so pripovedovali:V Travniku so postavljali kozolec. Kot majhendeček sem se rad motovilil okoli tesarjev. Ko sokozolec pokrili, je k meni pristopil mojster inbrez vsake moje krivde mi je prilepil kar dovoljvročo zaušnico. Pustil me je, da sem se izjokal,potem me je pa vprašal: »Ali veš, zakaj sem teudaril?« »Ne vem,« sem odgovoril. »Zato, dasi boš zapomnil, kdaj smo delali kozolec,« jerekel.Da Joža ni bil samo velik lovec, pač pa tudivelik plezalec in raziskovalec, je pokazal nekakookrog leta 1876, ko so on pa kovač MatejčekŠraml in Urban Klemenšek (brat našematere) preplezali vzhodno steno Ojstrice. Brezvsakih varovalnih pripomočkov seveda. Ze prejpa je sam prečkal vzhodno steno Ojstrice odŠkrbine na Moličko peč, kjer sta pozneje staliprva Kocbekova koča in kapela sv. Cirila inMetoda. Pri tej plezariji je prišel do poličke,katero je zmogel na ta način, da se je po poličkiprestavljal po prstih obeh rok, z životompa bingijal prosto v zraku. Viseč na desni rokije moral z levo poiskati in očistiti prijem zalevico, šele potem je mogel »prestopiti« z desnico.Zadeva je bila za redkobesednega možazanimiva vsaj toliko, da jo je omenil domačim.Nekoč je Joža na lovu uplenil gamsa, ki so semu rogi svetili kakor pozlačeni. To je dobropodprlo Jozovo vero, da je zlato v solčavskihgorah. Kod in koliko votlin je Joža preiskal,ni znano. Gotovo pa je, da se je nekega dneodpravil preiskat votlino nad Jeruzali v steniVelikega vrha. Ze pri plezanju navzgor ga jestena kar dobro potehtala. Pri povratku navzdolpa je prišel do mesta, kjer je bilo na popolnomagladki steni mogoče samo še zdrsniti.Vsak poskus je bil odveč. Pomaknil se je navzgordo prostora, kjer je lahko sedel in stvarpremislil. Zagotovo je vedel to, da je vsakoupanje na človeško pomoč samo upanje in ničveč. »Se boš moral že sam rešiti,« si je rekel.Z nožem si je zarezal kožo na stopalih. Kri, kije tekla iz ran, je bila lepljiva dovolj, da nizdrsnil. Tako je napravil nekaj zelo tveganihkorakov do prvega oprimka za roko. Iz stene