December - Planinski Vestnik

jalo vrhove, da so se lesketali kot biserje. ZBertom sva se nato usedla kar na sneg, navojaško platno in se zagledala v gore.Ozirala sva se proti dolini, kjer so se meglezačele vzdigovati in se nama je odpiral pogledna Zajzero. Doline so bile nastlane s slepečobelimi gmotami megla. Tu sva se z Bertom odločilaza najin prvi zimski vzpon.Klicanje Bertovega očeta naju je nekajkratzmotilo, še zlasti tisti njegov »otroka, pripravitase za odhod!«Nič preveč navdušena nisva bila z Bertom, kosmo se vsi trije spuščali proti Ovčji vasi. Lemisel, da se bova že v kratkem vrnila, naju jetešila. Z Bertom sva že v vlaku določila datumnajinega vzpona: 4., 5., 6. januarja 1969.Končno je po dolgem pričakovanju le prišlojutro 4. januarja. Vstopila sva v vlak proti Trbižu.Odločila sva se za direktno smer v severnisteni Innominate. To smer sta prvič poletipreplezala Comici in Rozza, pozimi pa šeni bila preplezana. Ocenila sta je s IV. in nekatereprehode s V. težavnostno stopnjo. Čene bo šlo, se bova pa obrnila, sva rekla.Po dolgotrajni vožnji sva prispela v Ovčjo vas.Oprtala sva si vsak svoj nahrbtnik in se napotilaproti Zajzeri. V vasi sva pogledala tudina termometer. Rdeča črta je kazala kar 2°nad ničlo, kar naju je precej vznemirilo zaradisnežnih plazov. Ali naj greva ali naj stvar odloživaza drugič? Pa je vljudno k nama pristopilstar domačin in nama zagotovil, da lahkobrez skrbi greva na pot, saj da bo temperaturazagotovo padla. Zanesla sva se na njegovebesede, se zahvalila in odšla.Bilo je blizu osme ure zvečer, noč je bila zelolepa in na nebu se je lesketalo na milijonezvezd. Hodila sva skozi belo osvetljen gozd,na nebu je zasijala polna luna. Stopala sva popoti, ki drži v dolino Zajzera, nato pa sva zavilana levo. Opolnoči sva se odločila za bivakna prostem. Skopala sva si luknjo v sneg, ponjenem dnu razprostrla šotorsko krilo, potempa zlezla vsak v svojo spalno vrečo. Po nebupa so jadrali majhni oblački, od časa do časaje kateri prekril luno in spet odhitel naprej.Nisva spala štiri ure, ko naju je prebudil mraz.Otrpla sva si skuhala čaja. Ob petih sva žespet hodila. Snega je bilo precej. Berto jekmalu začel tožiti, da ga novi čevlji neusmiljenotišče in da ne čuti prstov. Medtem jenamreč temperatura padla globoko pod ničlo.Sredi poti sva se ustavila v zapuščeni bajti,kjer sem mu s snegom drgnil stopala in prste.Zvečer sva pršilla do pod stene. Bila sva zeloutrujena, hodila sva približno 12 ur. Pripravilasva si bivak in si skuhala večerjo, čaj in kuhanajabolka. Bila sva vesela, da sva imela lep,sončen dan in upala sva, da bo jutri tudi tako.Zjutraj sva stopila do stene, ki je kipela visokoproti nebu. Začel je Berto, plezal je počasi inprevidno. V telo sva oba še bila nekam trdaod spanja in mraza. Otipaval je oprimke, čezčas pa se je že poganjal z večjo lahkoto.Potem je bila vrsta na meni. Treba se je bilolotiti visokega kamina. Bilo mi je nekoliko tesnopri srcu, ker kaminskega plezanja nisem bilvajen. Rekel pa nisem nič. Medtem je začelovzhajati sonce in posijalo tudi na najino steno.Vsi vrhovi okrog in okrog so se praznično lesketali.Ni besed, s katerimi bi popisal to podobojutra.Pred nama je še dober del poti. Nobenega klinani nikjer. No, enega sva le našla. Berto je vtaknilvponko in vanjo potiskal vrv, ko mu zespodrsnilo. Avtomatično sem pritegnil za vrv,na srečo mu je že uspelo, da se je zavaroval.Oba sva se pošteno prestrašila. Padel bi bilnajmanj 50 metrov globoko.Končno je prišel do neke poličke in mi dalznamenje, naj pridem za njim. Noge so mi šedrhtele od vznemirjenosti, ko je Borutu spetspodrsnilo. Pa ni bilo nič hujšega. Šlo je zagladko steno z neznatnimi oprimki, nekakšnimižlebiči, ki jih je izlizala voda. Kakor v Glinščicise mi je zdel ta prehod. Tovariš je nekajkratzarentačil, ker ni našel oprimka. Toda premagalje tudi to in se zagozdil v kaminu, povzpel seje po njem in spet prišel do police. Edinolepolice so bile poprhane z zamrznjenim snegom,drugače pa je stena bila suha kot poleti. Todazelo mrzlo je bilo in kar precej naju je zeblov prste na rokah. Tudi meni ni bilo lahko premagatita prehod. Približno takšen je kot Jugovacentralna, ki je nisem nikoli mogel preplezatiprvi, čeprav se mi je to posrečilo pritežjih. Tako sem ugotovil, da sem fizično dobropripravljen, toda tehnično ne. Zavedel sem se,da bom zato moral še dostikrat obiskati našoGlinščico.Zopet imava pred sabo visoko steno, zdaj plezamjaz prvi. Nobenih težav nisem imel, oprimkiso bili dobri in trdni. Toda vrv se je bližalakoncu in jaz še nisem prišel do mesta, kjerbi lahko tovariša varoval. Berto mi je zaklical,da imam še kak seženj vrvi. Pogledal sem okolisebe in zagledal dva klina. Povzpel sem se dotja in se zavaroval. Stal sem na za ped širokipolički in sem imel res čuden občutek, ker senisem držal stene, marveč sem moral varovati