Waldorfske novice - Pomlad 2006

L I T E R AT U R A
Rudolf Steiner
Splošni nauk o
človeku
Prvo predavanje (1. del)
Dragi prijatelji, naši nalogi bomo kos samo,
če nanjo ne bomo gledali zgolj kot na
intelektualno-udobno, temveč kot na v
najvišjem smislu moralno-duhovno; tako boste razumeli,
da se s tem, ko danes začenjamo to delo, najprej zavemo
povezave, ki jo bomo že spočetka z našim delovanjem
vzpostavili z duhovnimi svetovi.
Pri takšni nalogi se moramo zavedati, da ne delamo
kot zgolj na fizičnem nivoju živeči ljudje; takšen
način zastavljanja nalog se je posebej razširil ravno v
zadnjih stoletjih in je ljudi izpolnil skoraj kot eden in
edini. Zaradi takšnega dojemanja nalog je iz pouka in
vzgoje nastalo to, kar naj bi popravili prav z nalogo,
ki si jo postavljamo. Zato se bomo na začetku te naše
pripravljalne dejavnosti ovedli, kako v posameznostih
vzpostavljamo povezavo z duhovnimi silami, po
naročilu in mandatu katerih bo moral tako rekoč
delati sleherni izmed nas. Zato vas prosim, da te
uvodne besede razumete kot neke vrste priprošnjo k
tistim silam, ki naj bi imaginirujoče, inspirirujoče in
intuitirujoče stale za nami, s tem ko prevzemamo to
nalogo.
Materializem je poleg ostalega prinesel še to,
da ljudje nimajo zavesti o posebnih nalogah
nekega posebnega časa.
Dragi prijatelji! Naša dolžnost je, da občutimo
pomembnost naše naloge. To bomo storili, če bomo
vedeli, da je tej šoli naložena posebna naloga. In tu
bomo naše misli resnično konkretizirali, oblikovali jih
bomo tako, da se bomo zavedali, da se s to šolo izvaja
nekaj posebnega. To pa bomo storili samo, če tega,
kar je bilo storjeno z ustanovitvijo te šole, ne bomo
prestavili v vsakdanje, temveč bomo na to gledali kot
na praznik svetovne ureditve. V tem smislu bi rad kot
prvo dopustil, da izrečem tu v imenu dobrega duha,
ki naj vodi človeštvo iz stiske in bede, v imenu tega
dobrega duha, ki naj vodi človeštvo na višjo stopnjo
razvoja v pouku in vzgoji, najsrčnejšo zahvalo tistim
dobrim duhovom, ki so našemu dragemu gospodu
Moltu dali dobre misli, da v tej smeri in na tem
mestu naredi za nadaljnji razvoj človeštva to, kar je
storil z Waldorfsko šolo. Vem, da se zaveda, da lahko
danes tisto, kar lahko storimo za to nalogo, storimo
le s šibkimi močmi. Tako on vidi to stvar; ampak
ravno zaradi tega, ker mi, združeni z njim, občutimo
veličino te naloge in trenutek, v katerem se bo začela,
kot svečan, postavljen v svetovni red, bo lahko s
pravo močjo deloval med nami. S tega stališča,
dragi prijatelji, hočemo začeti naše delovanje. Na
vse nas hočemo gledati kot na človeške bitnosti, ki
jih je karma postavila na mesto, na katerem se ne
bo zgodilo nekaj običajnega, temveč se mora zgoditi
nekaj, kar bo pri sodelujočih vključevalo občutek
svečanega svetovnega trenutka. Tisto, kar bom
moral povedati neposredno po tej današnji svečani
otvoritvi, bo povedano na koncu našega tečaja, ko se
bo marsikaj razjasnilo, ko bomo še v bolj konkretnem
smislu stali pred nalogo, ki si jo zadajamo danes.
Dragi prijatelji, prvo, s čimer hočemo začeti, morajo
biti razlage o naši pedagoški nalogi, razlage, h
katerim vam želim danes povedati neke vrste uvod.
Naša pedagoška naloga se bo morala razlikovati od
pedagoških nalog, ki si jih je človeštvo postavljalo
do sedaj. Ne bo se razlikovala zaradi tega, ker bi v
domišljavi ošabnosti menili, da naj bi se z nami tako
rekoč začela nova pedagoška svetovna ureditev,
temveč, ker nam je iz antropozofsko usmerjene
duhovne znanosti jasno, da bodo razvojne epohe
človeštva, ki si bodo sledile, temu človeštvu postavljale
vedno nove naloge. Človeštvo je imelo drugačno
nalogo v prvi, spet drugačno v drugi, vse do naše pete
poatlantske razvojne epohe. Je pač tako, da tisto,
kar mora človeštvo v neki razvojni epohi storiti, temu
človeštvu prodre do zavesti šele potem, ko se je ta
razvojna epoha že začela.
Razvojna epoha, v kateri smo danes, se je začela sredi
15. stoletja. Šele danes prihaja tako rekoč iz duhovnih
temeljev spoznanje, kaj je pravzaprav potrebno storiti
v povezavi z vzgojno nalogo znotraj te naše epohe. Do
sedaj so ljudje, četudi so pedagoško delali z najboljšo
voljo, še vedno delovali v smislu stare vzgoje, v smislu
tiste iz četrte poatlantske razvojne epohe. Veliko bo
odvisno od tega, da se znamo že vnaprej naravnati na
našo nalogo in se naučimo razumeti, da si moramo
za naš čas dati čisto določeno usmeritev; usmeritev,
ki ni pomembna zaradi tega, ker bi veljala absolutno
WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006111