Waldorfske novice - Pomlad 2006

More documents

Recommendations

Info

Če si to občutljivo področje pogledamo bolj natančno, lahko vidimo, da pri gledanju televizije pravzaprav vadimo določen odnos do sveta. Kakšna vadba je to? Je to vadba za resnično življenje? Za jasno mišljenje? Za močno voljo? Za občutek? Ne, ravno obratno. Z gledanjem televizije vadimo: • Pasivno sprejemanje, ki vodi v brezvoljnost. Pri gledanju televizije smo fizično popolnoma neaktivni, kljub temu da se nam dogajajo (doživljamo!) najbolj neverjetne stvari. Z nič volje se istovetimo z junaki, ki dosegajo najvišje vrhove, čutimo moč bogatih, potujemo v neznane svetove, se zaljubljamo, sovražimo, zmagujemo v športih in vojnah ... Tega se globoko v sebi navadimo in posledično nam je vsak napor, kjer moramo dejansko vpreči svojo voljo, odveč. Ne gre za to, da bi televizijo demonizirali, temveč nasprotno: da bi ji v svetu dali svoje mesto. • Usmerjen načina mišljenja. V obliki mode in trendov v glasbi, oblačenju, govoru, obnašanju ... postajamo vodljivi bolj ali manj sofisticiranim oblikam potrošništva. Kljub temu da imamo – politično korektno – še vedno na izbiro več možnosti, je to največkrat le izbira med nepotrebnimi stvarmi. Vsakodnevno ponavljanje istih neumnosti se v praksi pokaže kot neverjetno učinkovit način: velika večina ljudi, da ne govorimo o otrocih, ki so tu posebno izpostavljeni, začne to ponavljati in se obnašati v skladu z "navodili". Stvari, ki jih ne potrebujejo, so ne lepem nujno potrebne. Ob zavestnem branju vsebin, ki jih dnevno poslušamo v popularni glasbi, reklamah, oddajah ali filmih, se lahko vprašamo, kako je mogoče, da vse to res vsak dan poslušamo. • Površinsko prebujenost. Doživetje gibljive slike, ki največkrat do banalnosti poenostavi resničnost, nam daje občutek, da res vemo, kako je bilo v srednjem veku, kako je v tropskem pragozdu ... Posebno otroci se s televizijo zaradi pestrosti vsebin intelektualno zgodaj zbudijo, vendar ostanejo lačni. Vsebine in slike, ki jih dobijo, ne zmorejo umestiti v smiselno celoto, v svojo vsakdanjo izkušnjo sveta ... V svojih duševnih globinah ne ločijo med televizijo in resničnostjo. Tudi če jim dopovedujemo, da so to filmi, filmski triki, montaže, hipoteze ... je moč doživetja gibljive slike večja in otrok gradi na njej. • Duševno otopelost. Umetna filmska kri in tekoči trak svetovnih tragedij, za katere zvemo med reklamo za pralni prašek in zmagami naših športnikov, nam otopi naše čustvovanje. Zaradi silnih duševnih šokov postanemo neobčutljivi, medtem ko nam televizijski karakterji s svojimi zaigranimi vzorci reagiranja poenostavljajo in usmerjajo čustvene reakcije. Zaradi prevelike izpostavljenosti duševnemu trušču in surovosti ne zmoremo prisluhniti glasu finih in kompleksnih čustev. Podobno se dogaja z ustvarjalno ali umetniško domišljijo, za katero v predvajanih vsebinah v glavnem ni prostora. • Odpor do narave. Resnična narava je daleč stran od t.i. vzgojno-izobraževalnih oddaj o naravi. Ob gledanju prelepih slik dokumentarnih serij kmalu pozabimo, da je v naravi lahko zelo vroče, mrzlo, mokro, umazano, polno žuželk, da so konji velike živali in da kozorogov ali orlov v njihovem življenjskem okolju mogoče ne bomo srečali ... Da so stvari v naravi elementarno nepredvidljive. V naravi se moramo znati okolju odpreti ... Medtem ko je televizija neverjetna naprava za zapiranje vase. • Odpor do soljudi. Ob gledanju televizije se zapiramo vase in četudi je pred televizijo ali v kinu več ljudi, so vsi s svojo pozornostjo pripeti na ekran. Gledalcu tako ni potreben nihče. Nihče od njega ne zahteva kakšne socialne ali duševne aktivnosti. Za nikogar ni pomembno, kako se bo obnašal, medtem ko bo gledal. Je opazovalec, ki ni odgovoren za nič. V večini življenjski situaciji je seveda drugače, saj ne moremo le opazovati, kaj se bo zgodilo. Moramo reagirati, poseči v odnos, se izpostaviti ... Z gledanjem televizije se, posebno otroci, hitro navadijo na neaktivnost ali neprimerno aktivnost, saj težko upoštevajo, da svet od njih zahteva gibljivost v odnosih (raznoliko in kompleksno duševno-socialno aktivnost). Vajeni le sebe, težko sprejemamo druge. V drugih vidimo le svoje lastne slike in kaj hitro pride razočaranje. • Fiziološko pasivnost. Ko gledamo televizijo, običajno mirujemo in kljub naši budnosti naše telo postopoma prehaja v stanje spanja. Od čutil, možganov, do prebavnega sistema vse prehaja v pasivnost, ki je sicer prisotna le med spanjem. In ne potrebujemo zdravnika, da bi zvedeli, da tako televizija za naše fizično telo ne deluje zdravo. Ne gre za to, da bi televizijo demonizirali, temveč nasprotno: da bi ji v svetu dali svoje mesto. Hitro bi našteli pozitivne lastnosti, vendar se zdi, da se ne zavedamo dovolj dobro naštetih vplivov in posebno njene neprimernost za otroke. V današnji družbi ji dajemo mesto, ki ji ne gre. Če samo pogledamo urejenost sodobnega bivalnega okolja, bomo videli, da stoji televizija na dominantnem mestu v dnevni sobi, v spalnici, otroški sobi. In vprašanje je, kako visoko je število ur gledanja televizije v primerjavi s številom ur pogovora med ljudmi. Gotovo ni enostavno omejiti gledanja televizije, vendar bi to marsikoga v resnici osrečilo. 8 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2006</strong>
NE V A R N O S T I T E L E V I Z I J E Rainer Patzlaff Kaj povzroča televizija pri otrocih Procesi dozorevanja možganov in funkcij organov vsekakor potrebujejo čas. Delno se zavlečejo daleč v prva šolska leta in so lahko, kot vedno bolj nazorno kažejo novejše raziskave, občutno moteni z nekontroliranim gledanjem televizije. Delo, 8. marec 2005 Zakaj sta televizija in računalnik nevarna za otroka? Zato je nujno, da se seznanimo z določenimi dejstvi, ki jih moramo v interesu otrok jemati resno. (Postman, 1983) Na primer dejstvo, da televizija, če je starši strogo ne nadzorujejo, otrokom v znatnem obsegu onemogoči neposreden in aktivno oblikovan stik s svetom. Ni redkost, da danes otroci gledajo televizijo 30 do 40 ur na teden (Glogauer, 1993). V ZDA imajo otroci pri vpisu v šolo v povprečju za sabo 10.000 ur televizije. Medtem ko sedijo pred ekrani, jih naprava prisili v umetno, otroku popolnoma tujo gibalno togost, ki se začne z visoko stopnjo ohromitve nezavedne aktivnosti očesa (Patzlaff, 1995) in od tam naprej zajame celo telo. "Gibalni zastoj" imenujejo zdravniki podhladitev; boljše poimenovanje bi lahko bilo: preprečevanje aktivnosti. Merljivo se izraža celo v zmanjšanju aktivnosti možganskega valovanja (Scheuerle, 1998) in v nenadni zmanjšani aktivnosti prebavnega sistema (Klesges, 1993). K temu moramo dodati tudi odsotnost vsakršne interakcije z dogajanjem na ekranu, ki otroke ne le navaja na držo distance, neudeleževanja, temveč jih vzgaja tudi v potrošniško orientiran odnos do sveta. Tudi dobro posneti filmi o živalih, otroške oddaje itd. ne odtehtajo teh slabosti. Pomemben kriterij za odločitev staršev glede otrokove uporabe televizije je tudi, ali so otroci neodvisno od televizije sposobni lastne aktivnosti, ali lahko razvijejo bogate interese in ali se jih redno navaja na ustvarjalno delo. Kajti potem je strah, da podležejo vrtincu televizije, občutno manjši. prevedel: Davorin Peršič (Was Fernsehen bei Kindern bewirkt je poglavje članka: Waldorpadagogik und Medien? iz knjige: Die Zukunft der Waldorfschule, Rowohlt Taschenbuch Verlag, Reinbeck bei Hamburg, 2000, str.: 148) "Pozor, zaslon!" se glasi naslov najnovejše knjige uglednega nemškega raziskovalca možganov Manfreda Spitzerja, nevrologa in psihiatra, vodje univerzitetne klinike za psihiatrijo in centra za nevrologijo in učenje v Ulmu. V njej govori o dokazano škodljivemu vplivu televizije in računalnikov na otroke. Televizijo gledajo že zelo mali otroci, vendar morajo otroški možgani zgraditi strukturo iz izkušenj. Malčki ne morejo povezovati informaciji z zaslona in iz zvočnikov. Razvijejo se nejasne strukture. Veliko bolje je, kadar otroci skušajo svet z vohanjem, okušanjem, tipanjem. Vsako gledanje televizije otrok v letih, ko hodijo v vrtec, je zato zelo škodljivo, je izjavil Spitzer v pogovoru za nemški tednik Focus. WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2006</strong> 9
Page 1 and 2: Časopis Waldorfske šole Ljubljana
Page 3 and 4: U V O D N I K Ideal Davorin Perši
Page 5 and 6: kaj se bo zgodilo, in nenadoma post
Page 7: NE V A R N O S T I T E L E V I Z I
Page 11 and 12: L I T E R AT U R A Rudolf Steiner S
Page 13 and 14: PE S M I je lahko le nezavedna posl
Page 15 and 16: napisane samo zanje. Govorili smo o
Page 17 and 18: "človeška duša je kot voda", res
Page 19 and 20: I G R E Vera Grobelšek, Primož Ko
Page 21 and 22: O B O B L E T N I C I Igor Velepič
Page 23 and 24: V G I B A N J U Bothmer Movement In

Waldorfske novice - Pomlad 2006

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?