Waldorfske novice - Pomlad 2006

U V O D N I K
Ideal
Davorin Peršič
Iz hrastovega semena vedno nastane hrast, iz
brezovega breza in ne recimo vrba. Lahko bi rekli,
da vsak hrast, vsaka breza ali vrba raste po svojem
idealu. Ideal hrasta se uresniči v vsakem posameznem
hrastu. Ideal breze v vsaki posamezni brezi. In vendar
vidimo, da breza ni enaka brezi. Vsaka breza je drugačna,
celo vsak brezov list se razlikuje od drugega in vendar
ima vsaka breza nekaj skupnega z vsako drugo brezo. To
je ideal. Kljub dejanski razliki med posameznimi brezami,
je tako v vsaki brezi zastopan in uresničen ideal breze. V
vsakem hrastu ideal hrasta. V vsaki vrtnici ideal vrtnice.
Kaj je pri idealu pomembno? To, da ni mrtva ideja.
Ideal je živ in kot tak se v vsakem trenutku uresničuje
drugače. Hrast, ki raste stoletja, je v vsakem trenutku
drugačen. Vedno se spreminja, vedno se preobraža (iz
veje v kal, v list, v plod) in vedno raste. Njegova rast je
odvisna od sonca, vode, prostora, prsti ... Vendar na
svoj način vedno uresniči ideal hrasta.
Iz mrtvih idej pa lahko nastanejo le mrtve stvari. In
tudi to je dobro, saj potrebujemo tudi mrtve stvari,
ki ostajajo več let iste. Posamezen avto ali telefon
se ne spreminjata. Popolnoma drugače bi bilo, če bi
ljudje z mrtvimi idejami vodili rast hrastov. Ko bi bili
hrasti izdelani, se ne bi spreminjali, temveč bi ostali
nepremično isti, dokler ne bi postopoma razpadli. Kot
rastline iz umetne mase.
Vse tehnične stvari v sebi na nek način nosijo nekaj
mrtvega, nekaj, kar sili k fizičnemu razpadanju,
medtem ko vse žive stvari prežema nekaj živega, ki
fizično neprestano razvija. Problem nastane, ko se
mrtve ideje polastijo živega. Mrtve ideje prav tako kot
ideal enotijo, vendar ne dopuščajo posameznosti in
razvoja.
Do bolečin pride, če iz mrtvih idej nastane ideologija.
Ta poskuša živega človeka, skupnost živih ljudi
poenotiti v nek sistem, po katerem naj bi deloval.
Enakost naj bi bila tista, s katero naj bi dosegli srečo
... To ne gre ne v teoriji ne v praksi. Človek je živo
bitje, ki zase in za skupnost potrebuje živ ideal, da
lahko živi v skladu s svojim bistvom. Zdi se, da hrast
brez svoje volje postane hrast, breza breza ... Pri
človeku pa gre najbrž za to, da mora hoteti postati
svoj ideal. In želja ni dovolj. Če hoče živeti v skladu
sam s sabo, mora ideal tudi spoznavati in ga v sebi in
v svoji delih uresničevati. In če ga ne? Potem deluje
v skladu z najbolj priročno ideologijo, z mrtvimi
idejami, ki so prisotne v njegovem okolju. Ne ostane
mu nič tretjega.
■ Eva, 8. razred
Vsi medčloveški odnosi so nekaj živega. Odnosi v
družini, med prijatelji, med sodelavci, med učitelji in
učenci, med sosedi ... vedno rastejo in se razvijajo –
ne poljubno, temveč iz živega prepleta posameznosti,
ki zorijo na polju človeškega. Ti odnosi so kot živi
organizmi (organizacije) in kjerkoli se pojavi šablona,
da "uredimo odnose", to ne bo prineslo pravih sadov.
Pri mrtvih idejah, šablonah vedno nekaj izpade: to je
posameznik.
Če hočemo "urediti" medsebojne odnose, se lahko
srečamo le na skupnem polju človeškega ideala. Bolj
ko ga spoznavamo, bolj notranje bogati postajamo in
bolj kot smo bogati, več hočemo podarjati in bolj znamo
delati skupaj. "Vsak posameznik – lahko rečemo – nosi
po svoji zasnovi in določenosti v sebi čistega idealnega
človeka in uglasiti se z njim, z njegovo nespremenljivo
celoto v vseh njenih raznoterostih, je velika naloga
njegovega bivanja." (Schiller) In kako se uglasiti s
svojim človeškim idealom, s katerim bi plemenitili
človeštvo? To vsebino nosi v sebi impulz človeške
(anthropos) modrosti (sophos) – antropozofije.
WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2006 3