Waldorfske novice - Pomlad 2006

More documents

Recommendations

Info

za celotno človeštvo v njegovem razvoju, temveč ker naj bi veljala ravno za naš čas. Materializem je poleg ostalega prinesel še to, da ljudje nimajo zavesti o posebnih nalogah nekega posebnega časa. Kot prvo vas prosim, da sprejmete, da imajo posebni časi svoje posebne naloge. V vzgojo in pouk boste morali prevzeti otroke, vsekakor otroke neke določene starosti, in ob tem boste morali pomisliti na to, da sprejemate te otroke, potem ko so v prvem obdobju svojega življenja šli skozi vzgojo staršev, ki je bila morda napačna. To, kar hočemo, bo popolnoma izpolnjeno šele takrat, ko bomo kot človeštvo enkrat tako daleč, da bodo tudi starši razumeli, da so današnjemu človeštvu že v prvem obdobju vzgoje postavljene posebne naloge. Mnoge stvari, ki so bile zgrešene v prvem življenjskem obdobju, lahko, ko dobimo otroke v šolo, še izboljšamo. Popolnoma se moramo prežeti z zavestjo, iz katere kot posamezniki dojemamo naš pouk in našo vzgojo. Manj kot razmišljamo o tem, da vzgajamo otroka, še preden ugleda luč sveta, in bolj ko mislimo na to, da moramo sami živeti ustrezno pravilno življenje, toliko bolje bo to za otroka. S tem ko se posvetite svoji nalogi, ne pozabite, da je celotna današnja kultura, vse do duhovnih sfer, usmerjena na egoizem človeštva. Nepristransko opazujte duhovno področje, ki se mu danes predaja človek, opazujte religiozno področje in se vprašajte, ali ni naša kultura ravno na religioznem področju usmerjena v egoizem ljudi. Ravno za pridigo današnjega časa je tipično, da hoče pridigar na človeka učinkovati v egoizmu. Vzemite prav tisto, kar se človeka najgloblje dotakne: vprašanje nesmrtnosti, in pomislite, da je danes skoraj vse, celo v pridigah, usmerjeno k temu, da se človeka dotakne tako, da svoj egoizem načrtuje za nadčutno. Zaradi egoizma ima človek gon po tem, da praga smrti ne prestopi brez bistva, temveč da ohrani svoj jaz. To je, pa čeprav še tako prefinjen, egoizem. Na ta egoizem danes v najširšem obsegu apelira religiozna veroizpoved, kadar gre za vprašanje nesmrtnosti. Zato ta religiozna veroizpoved ljudem govori predvsem tako, da večinoma pozabi en konec našega zemeljskega obstoja in se ozira samo na drugi konec tega obstoja, da se razmišlja predvsem o smrti in se pozablja na rojstvo. Čeprav stvari niso izrečene tako jasno, so vendar osnova za to. Živimo v času, v katerem se je treba v vseh sferah bojevati proti temu pozivu k človeškemu egoizmu, če naj ljudje ne bi na poti zatona kulture, po kateri gredo danes, vse bolj tonili. Vedno bolj se bomo morali zavedati drugega konca človeškega razvoja znotraj zemeljskega obstoja: rojstva. V svojo zavest bomo morali sprejeti dejstvo, da se človek dolgo časa razvija med smrtjo in ponovnim rojstvom, da pride do točke, ko za duhovni svet tako rekoč umre, ko v duhovnem svetu živi pod takimi pogoji, da tam ne more več živeti, ne da bi prešel v drugo obliko obstoja. To drugo obliko obstoja dobi tako, da se obda s fizičnim in eteričnim telesom. Tistega, kar naj bi dobil s tem, ko se obda s fizičnim in eteričnim telesom, ne bi mogel dobiti, če bi se v ravni črti razvijal naprej samo v duhovnem svetu. S tem, ko smemo zaradi tega otroka od njegovega rojstva gledati zgolj s fizičnimi očmi, se hočemo pri tem zavedati, da je tudi to nadaljevanje. In nočemo gledati samo tega, kar človeški obstoj izkusi po smrti, torej duhovnega nadaljevanja fizičnega; hočemo si ozavestiti, da je fizično bivanje tu nadaljevanje duhovnega, da moramo z vzgojo nadaljevati tisto, za kar so brez našega prisostvovanja poskrbela višja bitja. Če se bomo zavedali: "Tu, v tem človeškem bitju moraš ti s svojim delovanjem nuditi nadaljevanje za tisto, kar so višja bitja storila pred rojstvom," bo to dalo našemu vzgojnemu in izobraževalnemu sistemu pravo razpoloženje. Danes, ko smo ljudje v svojih mislih in občutkih izgubili povezavo z duhovnimi svetovi, se pogosto na abstrakten način sprašuje po nečem, kar dejansko kot vprašanje v odnosu do duhovnega dojemanja sveta nima pravega smisla. Postavlja se vprašanje, kako naj se izvaja tako imenovana predrojstvena vzgoja. Veliko ljudi je, ki danes jemljejo stvari abstraktno; če vzamemo stvari konkretno, na določenih področjih ne moremo spraševati na poljuben način. Enkrat sem omenil primer: na cesti vidimo kolesnice. Vprašamo lahko: Od kod so? – Voz se je peljal tod. – Zakaj se je peljal voz? – Ker so tisti, ki so sedeli v njem, hoteli priti do nekega določenega kraja. – Zakaj so hoteli priti do nekega določenega kraja? – V dejanskosti se postavljanje vprašanj enkrat preneha. Če ostanemo v abstraktnem, lahko kar naprej sprašujemo: zakaj? Kar naprej lahko vrtimo kolo vprašanj. Konkretno mišljenje vedno najde nek zaključek, abstraktno mišljenje pa z mislijo teka okoli brez konca kakor kolo. Tako je tudi z vprašanji, ki se postavljajo o področjih, ki nam niso tako blizu. Ljudje premišljujejo o vzgoji in sprašujejo o predrojstveni vzgoji. Ampak, dragi prijatelji, pred rojstvom je človek še v varstvu bitnosti, ki so nad fizičnim. Tem moramo prepustiti neposredne posamezne povezave med svetom in posameznim bitjem. Zato predrojstvena vzgoja še nima naloge za otroka samega. Predrojstvena vzgoja 12 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2006</strong>
PE S M I je lahko le nezavedna posledica tistega, kar opravljajo starši, še posebej mati. Če se mati do rojstva obnaša tako, da sama v sebi izraža to, kar je v pravem smislu moralno in intelektulno pravilno, potem bo to, kar ona naredi v svoji nadaljnji samovzgoji, samo od sebe prešlo na otroka. Manj kot razmišljamo o tem, da vzgajamo otroka, še preden ugleda luč sveta, in bolj ko mislimo na to, da moramo sami živeti ustrezno pravilno življenje, toliko bolje bo to za otroka. Vzgoja se lahko začne šele, ko je otrok dejansko vključen v svetovno ureditev fizične ravni in to se zgodi, ko začne otrok dihati zunanji zrak. Ko otrok vstopi na fizično raven, se moramo zavedati, kaj se je za otroka dejansko zgodilo pri prehodu iz duhovne na fizično raven. Vidite, tedaj se moramo pred vsemi stvarmi najprej ovesti, da je človeško bitje dejansko sestavljeno iz dveh členov. Preden človeško bitje stopi na fizično Zemljo, pride do povezave med duhom in dušo; duhom, v kolikor pod tem razumemo tisto, kar je danes v fizičnem svetu še popolnoma skrito in kar antropozofsko-duhovnoznanstveno imenujemo: duhovni človek, življenjski duh in duh sam. S temi tremi členi bitja človeka je tako, da so tako rekoč prisotni v nadčutni sferi, do katere se moramo zdaj prebiti in med smrtjo in novim rojstvom že stojimo v neki povezavi z duhovnim človekom, življenjskim duhom in duhom samim. Moč, ki izhaja iz tega trojstva, prežema duševno človeka: dušo zavesti, dušo razuma in dušo čutenja. In če bi opazovali človeško bitje, ki se pripravlja, potem ko je prešlo obstoj med smrtjo in novim rojstvom, da sestopi v fizični svet, bi našli ravno pravkar karakterizirano duhovno povezano z duševnim. Človek stopa tako rekoč kot duhovna duša ali duševni duh iz višje sfere v zemeljski obstoj. Obda se z zemeljskim obstojem. Prav tako lahko karakteriziramo ta drugi člen bitja, ki se združi s pravkar označenim. Lahko rečemo: tam spodaj na Zemlji se duhovni duši prinese nasproti tisto, kar nastane v procesu fizičnega dedovanja. Duhovni duši ali duševnemu duhu se zdaj približa telesno telo ali telo telesa tako, da sta ponovno povezani dve trojnosti. Pri duhovni duši so združeni duhovni človek, življenjski duh in duh sam z duševnim, ki je sestavljeno iz duše zavesti, duše razuma in duše čutenja. Ti so med seboj povezani in se morajo pri sestopu v fizični svet povezati s telesom čutenja ali astralnim telesom, eteričnim telesom, fizičnim telesom. Ampak ta so spet povezana najprej v materinem telesu, kasneje v fizičnem svetu s tremi kraljestvi fizičnega sveta, z mineralnim, rastlinskim in živalskim, tako da sta tudi tukaj medsebojno povezani dve trojnosti. Prevedel: Primož Kočar Predavanje je bilo namenjeno prvemu izobraževanju učiteljev za Waldorfsko šolo v Stuttgartu, 21. avgust 1919. Človek Človek gleda vse povsod, z očmi vidi pravo pot. Človek voha vse povsod z nosom voha rože, zvonček in žafran, to oznanja nam pomlad. Človek posluša vse povsod, z ušesi sliši petje ptic, šum morja in pogovor doma. Človek čuti vse, karkoli okoli njega gre. Lea Slapar, 4. r Človek ima nos, oči, pa še usta za povrhu, ker rad smrči. Ko bi kaj slišal rad, potreboval bo še ušesa. Skočil bo v mrzlo kad, a moker zdaj bo le obraz, ki v nosek mu je mraz. Ko pa juho še poje, mu vprašanja po glavi roje: "Zakaj potrebujem trebuh, roke, noge ter telo?" "Seveda, ker jih rabimo." Katarina Novak, 4. r. Glej, človek na nogah stoji, z glavo misli in kriči. Tu so usta, jezik, nos, oči. Z usti stalno blebeta, z nosom vedno okrog vohlja. V glavi misli vse rojijo in možgani jih gojijo. Elena Lunder, Živa Kukman, 4. r Človek včasih v glavi zamisel rodi, z rokami jo naredi. Človek včasih si zaželi in v gozd urno odhiti. V gozdu malo se razmiga, da mu ni pretežka briga. Matevž Mramor, 4. r WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2006</strong> 13
Page 1 and 2: Časopis Waldorfske šole Ljubljana
Page 3 and 4: U V O D N I K Ideal Davorin Perši
Page 5 and 6: kaj se bo zgodilo, in nenadoma post
Page 7 and 8: NE V A R N O S T I T E L E V I Z I
Page 9 and 10: NE V A R N O S T I T E L E V I Z I
Page 11: L I T E R AT U R A Rudolf Steiner S
Page 15 and 16: napisane samo zanje. Govorili smo o
Page 17 and 18: "človeška duša je kot voda", res
Page 19 and 20: I G R E Vera Grobelšek, Primož Ko
Page 21 and 22: O B O B L E T N I C I Igor Velepič
Page 23 and 24: V G I B A N J U Bothmer Movement In

Waldorfske novice - Pomlad 2006

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?