Waldorfske novice - Pomlad 2006

More documents

Recommendations

Info

VE Č E R I M E D Z V E Z D A M I Darja Brecelj Nepričakovana intimnost V Sloveniji živi veliko ljudi, ki smo jim, ne da bi sami to hoteli, k imenu in priimku dodali še eno kratko besedico – zvezde. To smo jim dodali zaradi njihovega dela, ustvarjalnosti oz. vseslovenske slave. O njih govorimo, kot da jih poznamo že dolgo let, kot da so nam vse to, kar o njih vemo, sami ugotoviti. Zdi se nam težko, kar koli novega o njih povedati. O Vladu Kreslinu recimo že veliko vem, imam skoraj vse njegove plošče, in ko izide nova ali ko grem na kak njegov koncert, poslušam, pohvalim ali skritiziram, uživam in življenje gre lepo naprej. Ne vem, kaj vse se za tem 'sadom' skriva. Trud? Potreba po zaslužku? Vztrajanje? Obupavanje? Ljubezen do svojega poklica? No, ta radovednost je bila tudi ena od sprožilk Večerov med zvezdami, ki so pomagale, da so se dijaki zaradi teh in mnogih drugih vprašanj lahko od blizu, iz oči v oči srečali z zvezdami slovenskega neba. Naj povem, da v izbor naših gostov ne pridejo zvezde v tem vsakdanjem pomenu besede (zvezda ≠ slavna osebnost). Pod besedico zvezda razumem človeka, ki se v svojem poklicu trudi z vsemi močmi in daje vse od sebe, da bi bil ta naš svet in z njim tudi mi lepši in boljši. To so ljudje, ki živijo med nami neslišno in neopazno in ponavadi za to besedico nočejo slišati. Tudi nekaterim srednješolcem je ponavadi čudno, ker za to zvezdo niso še nikoli slišali. Začel je s svojo prvo pesmijo, ki jo je napisal neke samotne noči, ko mu je bilo 16 let. Takrat je sanjal o krilih, o želji, da bi bil ptica. Glas je zadonel po prostoru, brez ozvočenja je bilo slišati, kot da smo v kakšni cerkvi. S Tatjano sva se spogledali, čutiti je bilo ptico in njena umetnost letenja je bila osupljiva. Sašo je govoril sam, ni potreboval vprašanj, pripovedoval je zgodbo svojega življenja in pel o težkih in svetlih trenutkih prehojene poti. Peli smo z njim, kar smo znali, učenci in starši so spraševali o Prešernu, o mukah pevčevega poklica, o življenju na tujem, o londonski glasbi … Zanimivo je bilo njegovo srečanje s Prešernom, skoraj sovaščanom, pripovedoval nam je o njegovi drugačnosti, posebnosti, o njegovem pogumu, ki ga je prelil v poezijo, ki so jo neizobraženi Slovenci takrat tako težko sprejemali. Slovo je bilo hkrati povabilo, naj pride ob letu osorej spet. Dijaki se od navdušenih in ganjenih mamic niso kaj dosti razlikovali. Pohvalili so njegov glas, njegovo pripovedno moč, pesmi, ki jih še niso slišali, predvsem pa to, da so ga lahko 'brali kot odprto knjigo'. Drugič – Rožmarinke Prvič – Aleksander Mežek Moj strah je bil seveda upravičen: Kdo sploh še posluša Mežka? Siva pot in Julijine solze so že ljudske, izročilo naših hipijskih dedkov in babic. Srednješolci in nekateri osnovnošolci so bili dobro obveščeni, nagrada za razred, ki bo prišel v največjem številu, je bila mamljiva. Nepričakovano: zmagal je osmi razred. Ko je Sašo pred koncertom pogledal skozi špranjico v vratih, je rekel: "Sej to ne bo koncert, to bo … kako bi rekel … srečanje." Za Rožmarinke sem prvič slišala na Emi, spoznale smo se pa kar nekaj let po tem dogodku. Prevzela me je njihova zgodba, njihova 'mlada' preteklost, zaznamovana z desetletnim trudom, z izobraževanjem v času poletnih počitnic, čutiti je bilo dolgoletno prijateljstvo, usklajevanje, strast do glasbe, celo prilagajanje družinskemu poklicu … Skupaj so že 13 let, poznane pa približno dve leti. Na Emi so dosegle po volji občinstva drugo mesto, in to s pesmijo, ki ni imela besedila, le eno samo besedico, in sicer: "Tišina." Dvorana waldofske šole je bila naenkrat zelo velika, stolov preveč. Tako Rožmarinkam kot tudi nam je bilo malce nerodno, potem pa je Tina, prva violina, s par besedami dijake in vse ostale posedla v prve štiri vrste. Bližina nas je takoj povezala in sprostili smo napete mišice. Glasba je napolnila še zadnje kotičke praznine med nami. Slišali smo Brahmsa, Bacha, Joplina, slovenske ljudske in pesmi, pa tudi take, 14 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2006</strong>
napisane samo zanje. Govorili smo o glasbi, o jeziku, ki ga je tako težko prevajati, o skupnem, timskem delu, o samih začetkih njihovega kvareteta, o očetu Tine in Katje, ki je imel sam tak kvartet in napisal večino njihovih skladb. Počaščeni smo bili, da je bil med občinstvom tudi on. Lahko rečem, da je bila tokrat (kot že velikokrat) glasba močnejša od besed. Ko je bil čas za vprašanja, so se dijakom zavezali jeziki, Rožmarinke ničesar niso mogle spraviti iz njih. Ugotavljam, da je težko postaviti dobro, konstruktivno vprašanje. Moraš se izpostaviti, nekaj novega pogruntati, vsega tega se je treba učiti. To zadrego, ko nihče ničesar ne vpraša, smo lahko konkretno občutili tudi na letošnjih predstavitvah projektov 12. razreda. Vprašanja, ki se v nas porajajo, so odmev, odziv, ogledalo drugega, ki nam govori, poje, pleše … Tretjič – Pino Mlakar Začelo se je s pismom, ki sem ga tako sanjaško, po starem, napisala z nalivnikom, slepo upala, da ga bo naslovnik uslišal, kot otroka Božiček, dala v kuverto in ga s tresočo roko odvrgla v ta rumen nabiralnik. Kdo danes sploh še uporablja nabiralnike! Gospod, ki sem mu napisala to pismo, je velik človek, izjemnega duha, že samo če poznaš njegove knjige, veš, da bo treba z njim, tako kot je rekel Igor, kot s porcelanom. Če pa poslušaš koga, ki ga je videl plesati, potem si prepričan, da je Pino Mlakar človek, za katerega se ti zdi, da so vsi pridevniki tako šibki, nepomenljivi, nemočni. In če ne poznaš niti knjig niti njegovih posnetkov, si mogoče kdaj videl katero od fotografij njega ali njegove žene Pie. Ona v skoku visoko nad zemljo, kot da je pravkar vzletela. Ujeti in ohraniti v sebi trenutek te lahkosti ni lahko. Drugega marca letos je Pino Mlakar dopolnil 99 let, imel je več kot petsto baletnih nastopov v tujini in Jugoslaviji, s svojo ženo Pio sta takoj po kapitulaciji Nemčije podpisala pogodbo z državno opero v Münchnu, kjer sta plesala Lok, zgodbo o ljubezni med moškim in žensko. Še pred tem sta plesala v Zürichu, Belgiji, po vsej Evropi. Bil je zelo dober prijatelj z Edvardom Kocbekom, z njim je prepešačil skoraj celo Italijo, od Barija do rapalske meje ob našem Posočju. Še vedno zna na pamet njegove pesmi, spominja se ga s sklonjeno glavo in težkimi grekimi besedami: "Kocbek, ja, on ... on je imel težko živlejne." Dobila sem pismo. Majhno, s tresočo roko napisano, zmrazilo me je po telesu: Pino Mlakar! Previdno sem ga odprla in prebrala. Tudi meni se je zatresla roka in zaskelelo me je v očeh. Hoče se srečati z nami, vendar moramo mi k njemu. "Sem namreč nebogljen starec." V tej krhki pisavi sem razbrala neustavljivo moč, željo po tem, da bi delil z nami svoje življenjske sadove, da bi nas poslušal in nam govoril. Dijaki 11. razreda so prebrali njegovo knjigo Srečne zgodbe bolečina, o kateri smo se pred obiskom skupaj pogovarjali. Pripeljati sem jih smela samo pet, zato je bilo vse to delo prostovoljno – in prišlo jih je 6. Do cilja (obisk 6. marca v ponedeljek popoldne) so se prebili trije: Katja, Nuša in Matic. Pričakal nas je na hodniku, vesel in odprtih rok. Katarina Lisec mu je dala v dar svoj zadnji akvarel, sonce, nebo in komaj vidno zelenje pod njima. Bil je ganjen. "Kar objel bi jo …" Sliko je postavil na zofo ob meni, tako da je sedela z nami v krogu in se z nami pogovarjala. Nismo točno vedeli, kaj bi ga radi vprašali, čeprav smo imeli polne listke zapiskov. Ko stojiš pred takim človekom, vsa vprašanja naenkrat izginejo. Pogovor je stekel kot reka po strugi, ko spustiš jez, ni se nas dalo ustaviti. Čudili smo se drug drugemu, on našemu zanimanju, mi njegovemu ognju in zagonu, ki ga še vedno ohranja pri polnem plamenu. Že devetindevetdeset let. Pogovarjali smo se o umetnosti, o njeni moči, ki te povleče v svoj tok, da cele dneve delaš in ustvarjaš, ne da bi kdo o tvojih bližnjih verjel vate. Pripovedoval nam je o Pii in o njunem odnosu, in kar je najbolj poudarjal, je bila beseda etos (in ne eros), poštenost. To naj bi bil odgovor na moje vprašanje, kaj je njun odnos tako dolgo ohranjalo pri tistem pravem življenju. Poštenost in iskrenost je temelj, na katerem lahko mirno gradiš svojo hišo. Govoril je o plesu, ki mu pomeni isto kot molitev, kot tisto najsvetejše. Ko sem ga opazovala, kako nesrečen kaže na svoja nemočna kolena in na tihem žaluje za svojim telesom, s katerim je vsa ta leta izražal lepoto Najvišjega, sem bila na tihem hvaležna, da ga je prav to telo s svojo močjo in vzdržljivostjo pripeljalo tako daleč. Končali smo z recitiranjem Kocbeka in Župančiča, z Gregorčičevo Soči, z Rilkejevo pesmijo Herbst. "To … to so na videz tako majhne, kratke besede, ki zrcalijo celo življenje …" In naj končam s Kocbekom. Sem in sem bil in nikoli ne bom prenehal biti. Amen. WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2006</strong> 15
Page 1 and 2: Časopis Waldorfske šole Ljubljana
Page 3 and 4: U V O D N I K Ideal Davorin Perši
Page 5 and 6: kaj se bo zgodilo, in nenadoma post
Page 7 and 8: NE V A R N O S T I T E L E V I Z I
Page 9 and 10: NE V A R N O S T I T E L E V I Z I
Page 11 and 12: L I T E R AT U R A Rudolf Steiner S
Page 13: PE S M I je lahko le nezavedna posl
Page 17 and 18: "človeška duša je kot voda", res
Page 19 and 20: I G R E Vera Grobelšek, Primož Ko
Page 21 and 22: O B O B L E T N I C I Igor Velepič
Page 23 and 24: V G I B A N J U Bothmer Movement In

Waldorfske novice - Pomlad 2006

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?