Marec - Planinski Vestnik

NA ORTLER - V DRUŽINSKEM VZDUŠJU
URŠA KOLENC
Ne vem, kaj je pičilo očeta. Morala sem se mu že strašno zasmiliti, kajti odločil se je
za enkratno, zanj prav nemogoče in nerazumljivo dejanje. Obljubil mi je, da greva
letos skupaj v avstrijske gore. Stvar pa ni bila tako preprosta. Izbrati in odločiti sva
se morala še za cilj, za tisti znameniti kucelj, ki bi bil tudi za starejše mladeniče nad
petdeset let. Sledili so daljši bojni posveti, razprave in študije brez odločilnih ukrepov.
Dobra volja: Stubaiske Alpe.
Kisel obraz: najdlje do Lienza.
Potrpljenje je božja mast, ampak revež, kdor se z njo maže. Naveličala sem se
njegovega razpoloženjskega barometra.
»Veš kaj, hvala lepa. Nisem se kupila na ljubljanski tržnici, ampak sem si ravnokar
prigarala dopust. Tudi naši hribi so lepi. Bom že vzdržala tole leto slamnatega vdovstva,
drugo leto bo pa že bolje. Škoda mojih živcev!«
»Poglej jo no, punco! Kako je vzvišena. Nesramnost pa taka! Skušal sem ti ustreči,
dobil pa sem takole zahvalo. Ti kar vse lepo uredi: bencinske bone, zavarovanje pri
Planinsk zvezi, kupi hrano, pa greva!«
»Kam, če smem vprašati?«
»Nekam že, samo da bo vreme!«
»Jok, brate, to si kar misli! Takrat, ko se boš spomnil in odločil, bom pa pljunila
v roke. Prej pa ne!«
»No, pa še enkrat prinesi zemljevide!«
Molk in praskanje po glavi.
»Kaj pa če bi šla na Ortler. Slišal sem, da je kar lep, pa še visok je. To bi bil moj
višinski rekord. Kaj praviš?«
Še sanjati si ne bi upala o tej čudoviti gori, kaj šele predlagati (ni namreč v Avstriji,
ampak v Italiji).
»Ortler, a Ortler? Oh. to je pa sploh najlažji tritisočak, sama štamfarija po snegu.
Še naša Petra (moja leto dni stara nečakinja) bi prilezla tja gor. Ne verjameš? Pa
preberi! Janko Mlakar piše, da ob lepem vremenu kar cele procesije romajo nanj.
Saj pravim, ta vzpon je otročarija, prava malenkost. Ljubi očka, jutri potujeva! Sedaj
me pa res ne smeš razočarati! Ti si sploh predstavljati ne moreš, kako prijetno,
razburljivo in privlačno vzdušje vlada na visokogorskih ledenikih. Velja, jutri ob desetih
vzdigneva sidro!«
DOUGAL
HASTON
Poročali smo že na kratko, da je znameniti alpinist izgubil svoje življenje v plazu.
Zgodilo se je 17. jan. 1977 v Leysinu, v alpinistični šoli, nikakor ne na veliki turi,
marveč na smuškem sprehodu. To se rado zgodi pri ljudeh, ki so s svojim mojstrstvom
ušli mnogim nevarnostim in znali premagati tudi najtežje situacije. Dougal Haston je
bil star 37 let. Za seboj je imel najtežje vzpone.
Rodil se je na škotskem v vasici Currie. Alpinistično kariero je začel, ko je s prijateljem
14-leten preplezal oporni zid železniškega mostu. Nato se je učil plezati
v pečinah na raznih krajih Škotske.
Prijateljstvo ga je povezalo z Johnom Harlinom in tako je prišel za njim v Leysin.
Z njim je splezal velike smeri: L. 1966 direktno smer v severni steni Eigerja pozimi,
Harlin se mu je pri tem ubil, utrgala se mu je pritrjena vrv. Dougal je izplezal z nemško
navezo. Kmalu nato je prevzel alpinistično šolo v Leysinu, preplezal pozimi
severno steno Matterhorna, severno steno Droites, večji del leta pa je prezive na
ekspedicijah: Mount Mc Kinley, Yosemite, Cerro Torre, to so bile ture za Himalajo.
Leta 1970 je bil glavni pri znamenitem vzponu čez južno steno Annapurne, nato pri
poskusih čez jugozahodno steno Everesta. Leta 1971 je na mednarodni ekspediciji
spoznal »zadnji problem«, vendar mu je usoda naklonila, da je po porazu 1971 doživel
tudi v tej steni uspeh.
Michel Vaucher mu je v »La Montagne« 1977/2 napisal nekrolog. Takole pravi: »Večkrat
sva se srečala v Alpah in na Everestu 1971. Bil je velik in droban, svojevrstnega
obraza, z značilnimi dolgimi pšeničnimi lasmi, bil je videti šibak, v resnici pa je
bil odporen, sposoben za najtežje preskušnje. Redko je spregovoril, raje je poslušal,
govorile pa so njegove oči. V vsaki okoliščini se je izkazal kot mož na mestu.
139 Avtobiografska knjiga ,V višavah' (In High Places) nam omogoča, da ga bolje spo-